Tiskane izdaje
Nikakor ne ubeži besedi »pot«. Izbere pot spominov in klopco, kjer pusti, da se svet premika okoli nje. Tik pred potjo v Španijo je, odhaja v pisateljsko klavzuro. Pogovarjava se o romanu Potovci, knjigi o tistih, ki potujejo, in knjigi, ki ima za sabo posebno pot. Ko je po telefonu izvedela novico o nominaciji, je bila sredi pisanja pravljice. Vzhičena, presenečena in... sredi povsem drugačne poti.
Samo od sebe se na tej klopci postavlja vprašanje, ali so Potovci knjiga, ki je najbolj vaša, najbolj avtobiografska vsaj v simbolnem smislu?
Pravzaprav ne. Še vedno se najbolj identificiram s področjem mladinskega romana. Obdobje odraščanja je čas, ko si zavzeto pričnemo postavljati vprašanja o sebi in svetu. Odgovore potem iščemo do konca življenja, nekatere nam uspe najti. Vsako pisanje je tudi raziskovanje samega sebe. Skozi mladinski roman znova prevetrim nekatere svoje temeljne dileme.
Potovci so tisti, ki potujejo. Potujete tudi sami, in to precej.
Ne vem, če sem ravno poblazneli popotnik. Nisem šla, denimo, za dve leti okoli sveta. Sem pa za krajša obdobja nekajkrat bivala v tujini. Gre bolj za premike iz enega v drug kraj in potrebo, da se umaknem, grem drugam, diham drug zrak, vzpostavim distanco do okolja in sebe. Takrat postanem pozorna na druge načine bivanja, odpirajo se drugačni pogledi. Sicer pa se tudi to spreminja. Včasih sem v neznanem kraju kot sneta metla dirjala od enega muzeja do drugega, vneto obiskovala galerije in si hotela ogledati vsako spominsko obeležje. Danes v mestu, ki ga na novo odkrivam, pogledam kakšno znamenitost, potem pa se raje odpravim na tržnico, se pomešam med množico, prisluhnem jeziku, ki ga ne poznam. Kot da si s tem čistim ušesa in glavo. Je pa zanimivo, da sem Potovce napisala v Ljubljani. Nekaj časa sem bila sama na istem mestu, zato pa sem junake poslala na pot.
Namignili ste mi, da ima ta roman za sabo prav posebno pot.
Pred kakima dvema letoma sva se s Ferijem Lainščkom pogovarjala o tem, kaj počnem, o čem razmišljam. In sem mu povedala, da se mi po glavi mota zgodba, vezana na moje mladostne spomine. Mama je iz Prekmurja, tja smo pogosto hodili na počitnice. Tam je bil tudi moj ded, klen, preprost in iskren kmet, ki je vzgojil enajst otrok. O njem so mi pripovedovali veliko zgodb, med drugim tudi o tem, kako jo je med drugo svetovno vojno peš mahnil na zelo dolgo pot. Feri je pokazal zanimanje za tematiko in ponudil, da za založbo Franc-Franc napišem roman. Franci Just se je strinjal in projekt so prijavili na Javno agencijo za knjigo. Takrat sem vpregla svoj voz in nanj najprej naložila mnogo materiala, ideje, sinopsis, nekatere slike, okvirno zgodbo. Nekateri drobci iz realnega življenja so se pričeli razraščati v literarno tvarino. Med vožnjo se je seveda na voz povzpelo še marsikaj. Od začetka pa sem videla tri zgodbe, ki bodo prepletene med sabo.
Matej Bogataj v spremnem besedilu izpostavlja prav to obliko; da se poglavja verižijo, konec vsakega prešije prvi stavek naslednjega, da gre pravzaprav za enega samega junaka, za večnega potovca, večnega izgnanca, ki išče svoj dom in mir.
Okviren scenarij za roman sem si naredila že na začetku, a določeni rokavi so dolgo ostajali odprti.
V nekem trenutku se najbrž roman začne pisati sam od sebe in stopi na svojo pot. Vedela sem, da bo to tudi knjiga o knjigi, knjiga o apostolih. Pri Ištvanu in Emanuelu se v poteku lahko preskakuje, njuna zgodba lahko teče bolj fragmentarno, knjiga o apostolih pa mora delovati bolj celovito. Zamisel o tem, da je sklepni stavek enega poglavja tudi prvi stavek naslednjega, je nastala ob zaključevanju prvega poglavja. Ta pristop je eden izmed načinov, ki poleg potovanja, hoje, korakov, simbolov, pisma in še česa povezuje vse tri zgodbe. Poleg tega ima vsaka zgodba drugačno perspektivo, apostolska zgodba diha v himnični dikciji izmišljenega zapisovalca, Ištvanovo spoznamo skozi tretjeosebnega pripovedovalca, Emanuelova pa poteka v njegovih osebnoizpovedih izbruhih.
Vse tri zgodbe postavljate v viharne zgodovinske trenutke, ko prihaja do prevrednotenja starih vrednot.
Zaradi prve zgodbe sem se precej poglabljala v zgodovino zgodnjega krščanstva, saj sem hotela apostole prikazati kot ljudi s slabostmi, zaupanjem v vero, preizkušnjami in občutenjem bolečine. Ob tem v času rojevanja delujejo neke nove ideje, ki naj bi preobrazile svet. Ištvanova zgodba mi je bila najprej jasna, vedela sem, da bo to čas med svetovnima vojnama, dogajanje v njegovem okolju sem že iz pripovedovanja precej poznala, čeprav je bilo treba predelati še kar nekaj dokumentarnega gradiva. Emanuelova zgodba je bila v izpeljavi bolj preprosta, saj gre za čas in kraje, ki sem jih doživela, se pravi, čas nastajanja novega zemljevida Evrope in potovanja v Budimpešto in Berlin. Poznala sem torej koordinate, po katerih se v romanu giblje Emanuel.
Kdaj ste vedeli, da so junaki prišli na cilj, da je torej treba knjigo končati?
Ko so izpolnili svojo nalogo. Vsak izmed nas je na svetu zato, da izpolnjuje nalogo. Bolj ali manj. Apostola hodita naokrog, pripovedujeta zgodbo, prenašata besedo, pisanje, sveti prt, po drugi strani Ištvan kot trgovec nosi s sabo pisma in ne izpolni naloge pri pismu, ki ga ne odda. In to ostane naloga za naslednjo generacijo. Vsaka generacija mora prerasti prejšnjo. Ne gre za to, da se zavržejo spoznanja in dosežki, čeprav jih je treba vreči na sito. Določen upor je pri vsem skupaj potreben. Brez trenj ne gre naprej. Vsi glavni protagonisti na poti rešujejo tudi notranje konflikte. V tem smislu je Emanuel najizrazitejši.
In kakšna je naloga Cvetke Bevc na tem svetu? Pisanje?
Do neke mere zagotovo. Pisati sem začela zgodaj, skozi srednjo šolo sem se potegnila nazaj, se nato bolj ukvarjala z muzikologijo, zdelo se mi je, da sem skozi pisanje o glasbi na neki način tudi v stiku z literaturo. Potem je prišlo obdobje pisanja radijskih iger, povezano tudi z raziskovanjem zvočne dimenzije besede. Sčasoma je vse skupaj prešlo na literarno polje.
Vaš življenjepis je neverjeten: pisateljica, pesnica, scenaristka, glasbenica, performerka, številne službe, šele zadnja leta svobodnjakinja.
No, na svobodi sem bila že tudi v kakem preteklem obdobju. Pred dvema letoma in pol je bil razlog za odločitev bolj preprost in praktične narave, sovpadlo je kar nekaj stvari. Končala sem nekajletno vodenje Slovenskih dnevov knjige, prejela nekaj ponudb založb za pisanje, čemur se je ob redni službi težje posvetiti, želela sem na pot in hčerka se je osamosvojila. V tak eksistenčni riziko bi težko potegnila še koga.
Odgovarjate nam na večno vprašanje: s pisanjem se da tudi v Sloveniji preživeti.
Samo od pisanja ne bi mogla živeti, ne glede na to, da sem res garač. V zadnjih dveh letih je izšlo osem knjig, od tega trije romani, knjiga kratkih zgodb, pesniška zbirka in knjige za otroke, tri dela za otroke pa so pred izidom. Preživeti se da, če vključim še katero od svojih identitet, priskočim na pomoč pri organizaciji kulturnih dogodkov, vodim novinarske konference, moderiram prireditve, nastopam, pišem glasbo, delam glasbene opreme za radijske in televizijske oddaje, pa še kaj bi se na??lo. Poleg tega pa, če smo že pri preživetju – preživeti se da tudi vojno. Gre vendarle za vprašanje življenja. Umetniki smo dejansko zdrsnili na obrobje, vladni dekreti v zadnjem času so s 'šlamastiko' okoli avtorskih pogodb na ulico postavili dva tisoč umetnikov. Ob katastrofalno nizkih honorarjih, kjer je ustvarjalno delo res podcenjeno. Kolegi so premišljevali o projektu 0,5 evra na uro. Če bi delo na posameznih projektih razdelili na urne postavke, bi prenekateri umetnik pristal pri takšnem plačilu. Toliko na temo zajedalcev. Cela stvar ima še drugo plat. Ne vem, ali se kdo od tistih, ki odločajo o vprašanjih kulture, v resnici zaveda, da se igrajo z usodo nacije. Narod smo, ki je svojo identiteto utemeljil na jeziku in literaturi. Ogrožen obstoj knjige ima lahko daljnosežne posledice.
Se kot ženska pisateljica počutite samotno v moškem svetu?
Samo zaradi tega zagotovo ne. Ne delam ravno razlike med ženskimi ali moškimi kolegi. Še zlasti, ker smo v tem trenutku kot svobodni pisci v isti kaši. Je pa res, da se s pisateljskimi kolegi ne pogovarjamo izključno o literaturi. Mojega družabnega življenja ni ravno veliko in takrat z veseljem pozabim, da sem pisateljica.
Kaj pomeni za pisatelja možnost koristiti pisateljsko štipendijo in ustvarjati v nekem tujem kraju?
Pred dvema letoma sem bila štipendistka Halme in bivala v Estoniji, Grčiji, pred nekaj leti sem bila v Avstriji. Pisateljska rezidenca pomeni možnost, da se za nekaj časa brez večjih zunanjih motenj zakoplješ v delo. Pisanje je pač samotno početje, šteje kilometrina, ki jo nabiraš za računalnikom. Zdaj končujem zbirko pravljic Čivknjeno od začetka do konca. To bi rada v Španiji končno 'popedenala' ... In naredila popravke za pesniško zbirko Prisluškovanja. Bo kar dovolj za nekaj tednov.
Za nov roman bo očitno treba še kam odriniti.
Ne vem. Prihodnost mi je še uganka. Mogoče bom šla v službo. Vsekakor bi bilo zanimivo potovanje.
Kdaj ob vsem delu pride na vrsto poezija? Za sabo imate tudi tri pesniške zbirke.
Poezija zahteva neko drugo energijo, ne pišem je na enak način kot roman. Roman pomeni ukvarjanje z detajlom, medtem ko je v glavi celota. Pri poeziji gre za drugačno klesanje. Pravil pravzaprav ni nikjer. Pravilo postavlja tvarina, ki jo obdelujem. Včasih pišem poglavje več dni, včasih mesec, drugič nastane v enem dnevu. Ustvarjalni proces ima svoj ritem. In pri pesmih je sinkopiran.
Menda največjo inspiracijo dobite ob pogledu na bančni račun.
Mogoče bi pri polnem imela še večjo. Po svoje pa pogled na rdeče številke drži. K pisanju sodijo tudi bitke z demoni, vprašanja, dvomi, negotovosti in razne zagate, a takrat si rečem, postavi vso to druščino v zmrzovalnik, zdaj ni čas zanje, pogodbene obveznosti je treba izpolniti. Od tega je odvisna eksistenca, inspiracija gor ali dol.
*
Cvetka Bevc
Rojena leta 1960. Pesnica, pisateljica, glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je končala študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Je ustvarjalka radijskih iger, filmskih scenarijev, glasbeno-gledaliških predstav ter številnih glasbenih podob in izvirne glasbe za radijske igre. Piše prozo, poezijo, dramska besedila in mladinsko literaturo. Z mladinskim romanom Desetka je bila letos nominirana za nagrado desetnica 2012, lani je bila v ožjem krogu za isto nagrado s knjigo Pesem.
Roman Potovci skozi tri zgodbe in tri obdobja – začetek našega štetja, čas med svetovnima vojnama in leto konca hladne vojne – predstavlja pot, usodo in cilj večnih popotnikov.
