Lucija Stepančič: včasih imam občutek, da pišem s skalpelom

Akademska slikarka in restavratorka specialistka Lucija Stepančič se vse pogosteje pojavlja kot pisateljica. Sprva se je uveljavila kot prozaistka in literarna kritičarka, po dveh zbirkah kratkih zgodb in zbirki poezije pa je pri Študentski založbi (Beletrina) izdala romaneskni prvenec V četrtek ob šestih.

Vas je presenetilo, da ste s prvim romanom nominirani za kresnika?­

Glede presenečenja je takole: če bi od začetka pri pisanju razmišljala o nagradah in žirijah, ne bi napisala niti vrstice. Roman sem pisala deset let, medtem je minilo veliko kresnikov, bookerjev in Nobelovih nagrad (smeh)... To pride, pa gre. Pomembno je pisanje. To se sicer sliši kot floskula, vendar tako je. Je pa fino. Sem vesela nominacije.

Ali tovrstne nominacije in morebitna nagrada osmislijo ustvarjalno delo?

Osmislijo ravno ne, ga pa popestrijo. Taki dogodki so priložnost, da se malo vidimo in družimo pa kakšno rečemo, kot neko sorodstvo, ker nam vedno tako strašansko zmanjkuje časa, da bi se dobivali. Nekoliko bolj smo sproščeni pa veseli.

Sicer je kresnikovanje neke vrste spodbuda za srečanje tistih, ki radi berejo.

Tudi izbor nominirancev je neka orientacija za bralce, pa tudi malo šova je treba narediti. Ni treba, da se delamo lažno skromne.

Se mi zdi, da so pisatelji še najmanj deležni slave.

Primanjkuje nam odziva. Pri prijateljih, najožji družbi, je to povsem nekaj drugega. Pri tovrstnih nominacijah pa vidiš, da ima nekdo, ki ga ne poznaš, mnenje o tvojem delu. Tudi to mora biti. Ni sicer bistvo pisanja, lahko pa ga popestri.

Se v umetnosti tekmuje, je okolje zelo tekmovalno?

Ne, sploh ne. Mislim, da je to neka kompenzacija. Tekmuje se lahko v nebistvenih stvareh, kdo dlje skoči, kdo hitreje plava, dlje vrže kladivo in take stvari. V umetnosti je težko opredeliti kakovost dela. Sicer pa nekaj, kar je zdaj zelo uspešno, čez desetletja mogoče ne bo več zanimivo.­

Umetnosti, umetniških del, se ne da objektivno izmeriti in oceniti.

Da. Zdi se mi spodbudno, da ni objektivne možnosti oceniti umetnost. Je pa fino imeti okrog sebe ljudi, ki so nekaj dosegli, ki imajo ambicije, in sicer tiste pozitivne ambicije. Obstajata dve vrsti ambicij, ena je, kako narediti iz sebe čim več, razviti svoj potencial, druga pa, da se nekdo hoče uveljaviti na račun drugih. Tu seveda mislim na tisto prve vrste. To je tisto, kar spodbuja. Tekmovalnost prepuščamo misicam in resničnostim šovom.

Vam zaradi nominacije za kresnika godi povečano zanimanje za vas in vaše ustvarjanje?

Seveda mi. Nočem biti lažno skromna. Pisatelji in umetniki nasploh potrebujemo odziv in to kronično pogrešamo. Tu je pač priložnost, da to nekoliko nadomestimo. Ne iščem kimavcev, konstruktivna kritika je nekaj najboljšega, kar lahko avtor doživi. Če to pomeni povečanje zanimanja za moje delo, je v redu, osebno pa... mi to ni preveč všeč.

Po izobrazbi ste slikarka in restavratorka specialistka, zaposlena v Restavratorskem centru Ljubljana. Zakaj ste od vizualnega prestopili k besedi?

Nisem edina, ki je izvedla tak prestop, ki je pobegnila od slikanja. Veliko pogosteje se dogaja, da se od slikarstva obrnejo k pisanju, kot obratno. Vedno sem si želela pisati, sem pa prej poskušala vse mogoče. Po spletu naključij sem pristala, kjer sem. Ravno ko sem dobila službo, so se stvari tako izkristalizirale, da sem vedela, kako in kaj ..., da sem nehala begati okrog in poskušati številne stvari. Potem sem se usedla in bila spodobna kontinuirano pisati.

Začeli ste s kratkimi zgodbami, nadaljevali z romanom. Kakršna se vam zdi razlika med zbirko kratkih zgodb in romanom?

Pisanje romana je bistveno bolj naporno. Tudi fizično, čeprav nekateri avtorji raje pišejo romane, pri katerih jim je najtežje začeti, ne končati. Težko si je vsak dan utrgati nekaj časa za pisanje, če imaš še veliko drugega dela. Če bi se ukvarjala le s pisanjem, bi verjetno napisala več romanov. Ker pa sem časovno zelo omejena, se raje ukvarjam s kratkimi zgodbami. Zdaj spet pišem kratke zgodbe, tako da ne vem, če bom napisala še kak roman...

Imate pri pisanju romana več svobode ali je več omejitev?

Ko pišeš roman, je treba čutiti neko svobodo, širino. Če se začutijo omejitve, se delo skrajša, tako smo pač naravnani. Pri pisanju romana je treba zapolniti veliko praznin.

Kar je v redu?

Lahko je pozitivno, lahko pa negativno za nekoga, ki je utrujen in časovno omejen.

Roman V četrtek ob šestih je neke vrste zapis dialoga, ki ga glavna junakinja v mislih vodi z ljubimcem,­ vendar izzveni kot monolog...

Notranji monolog mi je blizu. Dialoge je težko pisati. Večinoma mi zvenijo nekako prisiljeno. Vse sem črtala in jih spremenila v monolog. Tako da je to neke vrste monodrama.­ Odkrila sem avtorje, ki super obvladajo notranji monolog. Najprej sem to imela za hibo, potem sem začela brati Partiarhovo jesen Gabriela Garcie Marqueza, ki je en sam monolog, čeprav ga govori veliko oseb – vse je en sam dolg stavek. Ugotovila sem fantastične možnosti monologa in sem se nehala truditi, da bi osebe zapletala v pogovor.

To je njena izpoved, nekoliko otožna...

Mislim, da sem ne bi sodili dialogi. V bistvu je zelo introvertirano. Sem pa vesela, da se da pisati tudi tako.

In brati...

No, upam, da tudi brati (smeh).

Osnovna tema romana je dajanje in sprejemanje ljubezni, na splošno pa tudi družbeno priznanje lastne uspešnosti.

V romanu imajo velike probleme z lastno identiteto. Nekako desetletje po osamosvojitvi, v tranzicijskih letih, ko se ta roman dogaja, je bilo konec idile s pionirčki... Zelo je narasla ponudba identitet, njihova avtentičnost pa se je razblinila. V romanu vsi pomerjajo identitete kot obleke in nobena ni prav nikomur. To je njihova tragedija.

V nobeni se ne počutijo ­sproščeno.

Saj se tudi jaz nisem. Vsa ta ponudba je kič.

Hkrati pa skorajda s secirnim nožem na prozorne rezine režete medčloveške odnose.

To je bilo pa kar treba. Včasih imam občutek, da pišem s skalpelom. Tukaj so stvari že na površju tako zapletene, da jih je treba precej neusmiljeno razkrinkavati. To razkrinkavanje je velika tema v medijih in pri drugih romanopiscih. Razkrinkavanje tega in onega je postalo lajtmotiv. Eni so se prepustili tem čudnim identitetam, drugi so zakopali pod površje teh identitet. Pri tem so bili lahko kruti, nesramni ali pa cinični.

Dogajanje romana je postavljeno v obdobje nekako deset let po tem, ko nas je zadela zadnja različica svobode, in deset let pred čas, ko je naša sedanjost postala ultra hitra, popolnoma informatizirana in vse bolj virtualna.

To je za avtorja najbolj nehvaležno. Lahko piše zgodovinski roman, kako so se stvari dogajale toliko let nazaj, lahko pa piše o aktualnih zadevah, ki so nekako že minile. Kot model mobitela, ki je zastarel, ni pa še povsem odšel v pozabo. Vedela sem, da s tem pisanjem hodim zelo po robu. Ampak jaz ne morem pisati o študentkah, kakršne so zdaj, ker so bistveno drugačne. Ta njihov sedanji svet mi je tuj...

Glavna junakinja pripoveduje zgodbo s položaja vsevednice, ve, kaj vse se bo komu zgodilo...

Po eni strani da, po drugi pa je prava nevednica, ker si zelo zatiska oči pred tem, kar ima pred nosom in kar bi lahko dojela. Vsa napetost v romanu izvira ravno iz tega, po eni strani vemo vse, po drugi pa nič o temah, ki so nam najbližje. V takšno okolje sem uvrstila figure in v njem so njihovi položaji res postali zanimivi, toliko, da se je to splačalo napisati. Ne vem, ali bi kaj takega napisala iz normalne, vsakdanje, običajne perspektive.

Kaj je normalno? V naših normalnih življenjih se dogajajo številne nenormalne stvari.

To je pisanje iz take bolj pritlehne perspektive.

Je pa verjetno lažje iztisniti več soka iz zgodbe, če so liki potisnjeni na družbeno, bivanjsko in ekonomsko obrobje?

To je njihov rob. Po eni strani je ona, kot že pokojna, nad vsem, govori pa iz svoje stiske, v kateri se ji zameglijo osnova dejstva.

Vedno je v ozadju grozeče spoznanje okuženosti z virusom HIV in posledično bližina smrti.

Bila sem prepričana, da bo HIV za literaturo postal nekaj takega, kot je bila tuberkuloza v 19. stoletju. To se ni zgodilo in se vprašujem, zakaj. To je strašna bolezen, ki bi dala toliko in toliko gradiva. V literaturi se pojavlja, vendar pri nas skorajda nič. Pojavlja se le v dveh romanih. Se pa sprašujem, zakaj je šla literatura mimo tega. Ali pa, kako gre lahko vse pogosteje mimo problemov sodobnega sveta, kot da jih ni. Po drugi strani se literatura še nikoli ni toliko skušala približati ljudem, še nikoli ni bila tako nevzvišena, kot je zdaj. Menim, da so mediji že toliko povedali, da se avtor počuti odrezanega, kot da vsemu temu nima več kaj dodati. To je moja hipoteza.

Ali obstaja tekma z mediji za teme, ki jo pisatelji izgubijo?

Ne, ampak enostavno povsod o tem govorijo. Človek bi kar pobegnil.

Sicer so v časopisih odkrite teme, še posebej iz črne kronike, take, ki so jih nekateri pisatelji znali dobro uporabiti. Umetniško delo lahko pove o neki temi veliko več od gore analiz.

Imeli smo tematski večer o aidsu, na katerem sem sodelovala kot avtorica, udeležila se ga je tudi profesorica dr. Mirjana Ule, ki je tematiko obravnavala iz sociološkega zornega kota, kar je bilo zelo zanimivo. Neverjetno sva se dopolnjevali. Ampak aids ni glavna tema mojega romana.

Zgodbi dodaja pelin.

Šest let sem pisala, preden sem ugotovila, da se bo glavna junakinja okužila. Vsa ta leta nisem vedela, kako se bo končalo.

Na jezikovni ravni ste si vzeli veliko svobode. Vse, kar je v knjigi, je knjižni jezik...

Junakinja ni slavistka, niti ni posebno izobražena...

Pa tudi nič kaj inteligentna se mi ne zdi...

(Smeh.) No, prav, pa ni... V notranjih monologih je svoboda izražanja precej večja. Jezikovno svobodo moramo imeti, že tako smo omejeni v veliko stvareh, zato se ni smiselno omejevati še tam, kjer si lahko vzamemo svobodo. Sicer me pa lektorice ne sovražijo...

Literarno ustvarjanje ste včasih združili z ustvarjanjem vašega moža, Damijana Stepančiča, prav tako akademskega slikarja, ki sta mu precej bližje ilustracija in strip. Kako poteka vajino ­sodelovanje?

Tudi kregava se dosti... (smeh) Naredila sva nekaj slikanic. Z njim je fino delati, ker je zelo pozoren. Močno se vživi v besedilo, je zelo dober bralec in zato dober ilustrator. Njegove pripombe se splača upoštevati. Pri nas se običajno ilustracije delajo na že dokončano besedilo, pri njem pa ni tako. Tu gre za dopolnjevanje besedila in podob, pomemben je njun ritem.

Sprva sta sodelovala pri slikanicah, pred kratkim pa sta se lotila stripa, ki je pravkar začel izhajati v Mladini in se dogaja v Zasavju. Kako sta se znašla pri tem?

V želji, da bi presegla monološkost, sem začela pisati dialoge. Tako za hec. Z velikim zanimanjem sem sledila tej, zdaj narisani, zgodbi in dogajanju. Dialogi so bili napisani že nekaj let in Damijan je dejal, da bi to bil super strip. Vedno si je želel delati dolgometražne stripe. Zdaj vidim, kako moje besede zaživijo v drugačnem kontekstu in to mi je v veliko veselje.