Miran Hladnik: Letos mojemu favoritu dobro kaže

Vsako leto na dan podelitve kresnika opravimo pogovor s predsednikom ali predsednico žirije. In vsako leto so si vprašanja bolj podobna, kot so si odgovori. Kaj je letos drugače? Na primer to, da je romanov za spoznanje manj kot lani. Ali pa to, da letos moški ekskluzivizem med nominiranci popušča.

Zahtevno in, kot vidimo, ne zmeraj hvaležno delo predsednika žirije opravljate tretje leto. Dovolj za občutek, da je nocoj pred vami rutinsko opravilo?

Nekaj izkušenj se je že nabralo v treh letih, tako da približno vem, kakšna bodo novinarska vprašanja, pričakovanja zavzetih bralk in pomisleki tako imenovanih leposlovnih gurmanov, vendar je to premalo, da bi sklepnemu dejanju lahko nalepil oznako predvidljivega rutinskega dogodka. Romaneskna bera, ki jo jemljemo v roke, je vsako leto malo drugačna, spremenila se je tudi sestava žirije in rahlo se spreminjajo, naj si to priznamo ali ne, tudi kriteriji, po katerih izbiramo. Če drugega ne, ne maramo vsako leto enake pripovedne robe in z višjimi ocenami nagrajujemo tisto, ki nas preseneti. Tolikokrat smo že rangirali finaliste, argumentirali drug drugemu, kaj nas pri njih navdušuje in kaj moti ali spravlja ob živce, da sicer slutimo, kdo bo udeležen v finalnem dvoboju, vendar bi bila trditev, da že zdajle lahko rutinsko napovemo zmagovalca, le preveč predrzna.

Količinski obseg romanov 
je zadnja leta približno enak, prek sto naslovov. Kaj pa druge značilnosti te obsežne produkcije? Je letos kaj, tekst ali avtor, kar je opazno drugače ali drugačno?

Nekaj malega, na oko za desetino, se je letos količina romaneskne produkcija zmanjšala, saj nekaterih od dobrih sto registriranih naslovov preprosto še ni bilo iz tiskarn; prav mogoče je, da je kdo od avtorjev oziroma katera od založb zašla v finančno stisko in se mogoče celo odloča za zgolj elektronsko izdajo, čeprav še vedno vlada prepričanje, da to pač ni tisto pravo in da romana brez promocijske folklore, ki spremlja tiskane izdaje, ni.

V oči mi je padlo, da je letos med nominiranimi več žensk, kar je za moški ekskluzivizem kresnika, ki je v dvajsetih letih uspel nagraditi le dve pisateljici, presenetljiv slučaj. Ja, bolj slučaj kot obrat, saj radikalnih sprememb, ki bi dajale prednost 'ženski pisavi', ni na vidiku. Bo pa treba priznati, da ženske niso samo bolj zavzete bralke kot moški, ampak da počasi prevzemajo pobudo tudi na produkcijski ­plati.

Ali se da reči kaj novega o tem, v kakšni kondiciji je slovensko žanrsko pisanje?

Z žanri je na Slovenskem križ. Pred desetletji smo literaturi, ki ni bila sama sebi namen in bralca ni znala nagovarjati samo z narcisoidnim 'Glej, kako sem lepa', ampak je hotela biti psihosocialno relevantna, rekli trivialna. Ker pa je to preveč slabšalen izraz – zdrav občutek nam pravi, da s psihosocialno inštrumentalizacijo literature ni prav nič narobe –, so se namesto njega začeli uporabljati vrednostno nevtralnejši izrazi lahka književnost, popularna literatura in žanrska literatura.

Menda je treba postmoderni pripisati zasluge za to, da se je ločnica med 'uporabnim' žanrskim pisanjem in nekoristno gospo umetniško literaturo v veliki meri zabrisala in je ponovno postalo legitimno pričakovanje, da je mogoče pisati tako, da je všeč bralcem, ki v literaturi iščejo táko ali drugačno korist – globoke misli, življenjska spoznanja, zanimive zgodbe, eksotična dogajališča, uganke, sentiment, napetost, socialne utopije in podobno –, in hkrati tako, da zadovolji tudi senzibilnega literarnega sladokusca, ki pri literaturi v prvi vrsti ceni njen artizem ali umetelnost, tj. način, kako je narejena. Berem, da je postmoderna že mimo in da je spet napočil čas ločevanja duhov in ločevanja žanrske literature od elitne, vendar o tem dvomim. Kresnik sicer ni nagrada za žanrsko romanopisje, pa vendar lahko skoraj vsakemu letošnjemu nominiranemu romanu pripišem žanrsko oznako: detektivka, ljubezenski, vojni, zgodovinski, humoristični, družbenokritični, 
(avto)biografski, rodbinski roman, roman s ključem. Ker stojijo za njimi profesionalna pisateljska imena, bi to lahko uporabili tudi za dokaz dobre kondicije slovenskega žanrskega pisanja, seveda ob zavesti, da žanrske literature ne razumemo kot sinonim za nezahtevno ­pisanje.

In kaj je mogoče opaziti, če gledate na sodobni slovenski roman z generacijskega vidika?

O, hvala lepa za zanimivo domačo nalogo. S klikanjem po imenih nominirancev v wikipedijskem geslu kresnik rojstne letnice pisateljev izvem en dva tri. Izkaže se, da je povprečni kresnikov nominiranec komaj stopil med abrahamovce, da je bilo med 2007 in 2010 za nominacijo in za zmago dobro biti nekaj let mlajši, druge čase pa malo starejši. Le kdo bo šel preverjat, kakšne so bile generacije pri slovenskih romanopiscih v preteklih obdobjih in ali so podobno stari tudi drugod po svetu, in kdo bo znal presoditi, ali je to dobro ali slabo za vitalnost slovenskega romanopisja. Najbrž gre bolj za biološke kot literarnozgodovinske danosti.

Nedavna polemika o 'berljivosti' kot kriteriju pri žirantskem delu za kresnika je najbrž bolj kot na delo žirije vplivala na zavest javnosti, ki se je morda vprašala, koliko je to relevanten kriterij in kaj sploh pomeni.

Célo leto se je zadržal oče nagrade kresnik, preden je udaril s kritiko žirantskih kriterijev, potem ko se mu lani ni uspelo uvrstiti med peterico. Na abotnost Žabotovega zatrjevanja, da je kakovost premo sorazmerna s težko berljivostjo, sem se odzval v Delu, njegovo podtikanje, da žirija pod mojo komando ceni samo romane s sodobno tematiko, pa je tako deplasirano, da komaj zasluži odgovor. Na zmedeni pisateljev očitek, da žirija zadnje čase izbira v znamenju potrošniške mentalitete, ki škoduje vrhunski umetnosti, naj odgovorijo, če se jim ljubi, njegovi v zadnjih letih nagrajeni kolegi Drago Jančar, Tadej Golob, Goran Vojnović, Štefan Kardoš in Feri Lainšček.

No, polemika o berljivosti kot enem izmed mnogih kriterijev, ki nastopajo pri vrednostnem rangiranju romanov, je bila kljub vsemu koristna, saj je spodbudila natančnejše razmisleke in omogočila zavrnitev banalne zamenjave berljivosti z branostjo, ki se meri s številom izposojenih in kupljenih izvodov knjige. Prav je, če v izogib nekorektnemu poenostavljanju ponovim: pod berljivostjo razumemo privlačnost motivike, napetost, presenetljivost, sugestivnost, atmosfero in podobne učinke, ki branijo knjigo odložiti pred koncem, pri čemer nekateri žiranti takih učinkov ne cenijo in njihovim avtorjem znižajo rang, drugi pač ravno narobe.

Ali so romani, ki so bili v zadnjih letih nominirani za kresnika ali so celo 'zmagali', v pedagoškem procesu, pri katerem ste kot univerzitetni učitelj bistveno soudeleženi, doživeli kakšno seminarsko pozornost?

Intenzivno prebiranje svežih romanov seveda ne ostane brez sledu v razredu, čeprav je jedro mojih predavanj in objav proza že zdavnaj umrlih pisateljev. Aktualni romani pridejo prav za primerjavo s pripovedno tradicijo in za njeno osmišljanje, kritiške in vrednostne dileme ob njih pa pomagajo razumeti delovanje literarnega sistema in oblikovanje literarnega kanona, utirajo pot alternativnim klasifikacijam in razlagam slovenske literarne preteklosti in koristijo študentom pri sestavljanju literarnovednih gesel v spletno enciklopedijo.

Lani ste na vprašanje, ali imate med nominiranci svojega favorita, dejali, da je ta že izpadel iz ožjega izbora. Je letos drugače?

Ja, letos je drugače in mojemu ­favoritu dobro kaže.