Kdo pa pravi, da moramo na literaturo 
gledati z vidika stalne rasti in razvoja, se sprašuje predsednik žirije za kresnika.

Redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki in drugo leto predsednik kresnikovega žirantskega tima Miran Hladnik je tudi dan pred veliko odločitvijo videti povsem miren. Skrbi, da bi »brezdušno računstvo ali preračunljivost povozila estetski uvid, ni«, pravi in verjame v dober rezultat iz klavzure 
v Cankarjevi sobi na Rožniku.

V okolje literature že drugo leto predsedovanja kresnikovi ­žiriji vnašate matematično logiko. Kako blizu so si pravzaprav roman in številke?

Matematika je prehud izraz za preprosto aritmetiko, ki naj na skupni imenovalec spravi petero samostojnih rangiranj članov žirije in tako poskrbi za osnovno prepričljivost izida. Vsi spadamo med profesionalne bralce, nikogar ne zavezuje niti komercialni interes niti želja po estetski getoizaciji, pripadamo pa različnim generacijam, estetskim in drugačnim nazorom in smo povrhu obeh spolov, zato si domišljam, da bo rezultat, potem ko oštevilčimo in seštejemo naše osebne lestvice, bolj objektiven, kot če bi prišli do njega intuitivno, z medsebojnim prepričevanjem ali morebiti celo iz iluzije, da obstaja romaneskni ideal,­ o katerem mora biti dobra žirija čisto enotnega mnenja. Sicer pa se v zadnji fazi odločanja na Rožniku naša individualna vrednotenja v debati argumentirano soočajo in usklajujejo, zato naj vas ne bo strah, da bi 'brezdušno računstvo' ali bognedaj celo preračunljivost povozila 'estetski uvid'. Če bi se na prvem mestu pojavilo besedilo, ki bi bilo 'samo okej', ne pa nekakšen presežek, bi to pomenilo le, da takega vznemirljivega, polemičnega in navdihujočega presežka žal pač ni bilo.

Izbore ste doslej delali po načelu negativnega izločanja in šele v rožniški klavzuri bo odločila pozitivna selekcija, ste povedali ob imenovanju finalistov. Kot bralce nas vendarle zanima, kaj ste prepoznavali med negativnimi in kaj med pozitivnimi dejavniki?

K negativnim sodbam prispevajo take reči, kot so nestremljiva jezikovna podoba, ja, včasih celo čisto navaden jezikovni diletantizem, šlamparija, nebogljenost ali frazarjenje, slogovna pretencioznost, sporočilna tendenčnost, naivnost ali meglenost, dolgočasnost, samozadostnost, tematska nerelevantnost in kar je še podobnih grehov, pozitivne sodbe pa so opremljene s sklicevanjem na pisateljski profesionalizem, na jasen občutek, da pisatelj obvlada svojo obrt, da zna z jezikom, da bralcu odpira življenjsko pomembne teme ali pa zna v navidezno obrobnih temah pokazati na njihovo usodno jedro in podobno.

Žirija se je zadnja leta spraševala, kaj je danes roman oziroma kaj ni. So debate na to temo še živahne?

Ah ne, odgovorov na taka težka literarnoteoretična vprašanja se ne nadejam, saj to tudi ni namen nagrajevanja. Obnašamo se pragmatično in zaupamo presoji bibliografov, ki tekste v glavnem kar ustrezno uvrstijo. Kjer je prišlo do napak, jih blagohotno popravimo, nekaj besedil pa je vsakič take ­vmesne narave, da ne le bibliografi, ampak tudi običajni bralci in pogosto tudi avtorji sami ne vedo, ali bi jih spravili pod nalepko roman ali raje pod kakšno drugo. Ampak to so redke izjeme. Kot romane, skratka, zaupljivo vzamemo tekste, ki so jih tako ali podobno označili avtorji, založniki, kritiki, bibliografi in ­drugi kompetentni bralci.

Spomnim se nekega vašega citata, kako se je razmerje med pisateljem in bralcem bistveno spremenilo. Včasih je bilo knjigo težko izdati, danes pa si jo lahko privošči vsak, ki piše, kakor hoče in kolikor hoče. Je to dobro ali slabo?

Če je civilizacijski ideal kreativni posameznik, potem je treba pisanje samo spodbujati. Pisanje je namreč neprimerno kreativnejše početje od branja. Zato navijam za množično pisanje, četudi otežuje življenje urednikom, literarnim zgodovinarjem, šolnikom in žirijam. Branje in pisanje sta si do neke mere konkurenčni dejavnosti – dobra bralska kompetenca ni garancija za razvoj pisateljskega talenta in dober pisec ni nujno dober bralec.

Bo kresnik kaj spremenil vaše profesorske, raziskovalne nazore do slovenskega romana?

Prebiranje sprotne izvirne romaneskne bere je lepa priložnost za natančnejše poznavanje tega reprezentativnega segmenta slovenske književnosti, nuja, da se do tekstov vrednostno opredeljujemo, pa za kritično refleksijo vrednostnih sistemov, iz katerih izhajamo in jih navzven vse preradi reduciramo na tako imenovana ekspertna estetska stališča, kar koli si že pod tem izrazom predstavljamo. Pogledov na slovenski roman 19. in 20. ­stoletja, s katerim se sicer raziskovalno ukvarjam, kresnikova izkušnja ne more bistveno spremeniti, podpira pa spoznanje o veliki spremenljivosti literarnega sistema. Slepo bi bilo domnevati, da bomo jutri presojali po enakih kriterijih kot danes.

Z debelo stoterico romanov ste se spopadli letos, je ob tem kupu sploh mogoče izreči objektivno oceno?

Žiranti naj bi bili bolj potrpežljivi z literaturo in bolj odprti do različnih romanesknih možnosti in manj ekskluzivni od ljubiteljskih bralcev, ki si lahko privoščijo posebno občudovanje kakšnega žanra, pisateljske generacije ali specifičnega literarnega izraza. Žirantom bodo morda zato lahko všeč tudi besedila, ki se bodo drugim zdela manj užitna. Splošni vtis je, da je slovenska romaneskna produkcija velika, raznolika in vitalna. Peterica nominirancev nam je pripravila lepa bralska doživetja, ne dosti manj druga peterica, in v užitek so bile tudi nekatere knjige, ki se niso uvrstile med prvih deset. O tem, kateremu izmu trenutno slovensko romanopisje pripada, se iz njega kobaca ali se 
z njim šele spogleduje, ne bi špekuliral. Tudi ne o tem, ali je nekje 
v kulminaciji, se k vrhuncu dviga ali pa se mogoče že napoveduje njegov zaton. Kdo pa pravi, da moramo na literaturo gledati z vidika stalne rasti in razvoja? Poglejte, kam to ­pelje v ekonomiji!

Imate svojega favorita in boste druge člane poskusili prepričati­ zanj?

Moj favorit je že izpadel iz ožjega izbora in bom moral zdaj izbirati drugače, kot bi sicer. Vsak od žirantov bo v tistih dveh urah klavzure na Rožniku imel priložnost argumentirati svoje stališče, vendar z nič večjo strastjo in ultimativnostjo kot ob drugih življenjskih priložnostih: pri izbiri oblačil, jedi in pijače v restavraciji, ljudi za družbo in skupno življenje, 
v političnem naziranju in podobno. Nimam pravice tega, kar je dobro zame, vsiljevati drugim, bom pa seveda zelo vesel, če pri svojih presojah ne bom osamljen. Nekaj lastnosti dobrega romana sem že naštel in jih bom po potrebi ponovil tudi na Rožniku.