Tiskane izdaje
Ko bo pogovor izšel, boste že v Indoneziji. Kaj boste tam počeli?
V Džogdžakarti na Javi se bom udeležil indonezijske uprizoritve drame Enajsti planet v izvedbi gledališča Amarta. To bo kmalu potem s predstavo odpotovalo na gostovanja po sedemnajst tisoč obljudenih indonezijskih otokih. Zveni lepo, a ne? V resnici večine teh otokov ne bodo nikoli videli, saj bi za eno predstavo na vsakem od njih potrebovali neverjetnih šestinštirideset let! Velik uspeh bo, če obiščejo dvajset največjih.
Potem prideta na vrsto Kambodža in Vietnam, edini azijski državi, ki ju še nisem obiskal. Tudi tam se stvari dogajajo. Ampak mogoče ne bom nikoli dosegel Kambodže in Vietnama, ker bom že v Indoneziji postal milijonar. En evro je namreč petnajst tisoč sedemsto indonezijskih rupij, torej potrebujem za milijon samo dogovorjenih deset odstotkov inkasa v znesku štiriinšestdeset evrov. Morda bom postal celo večkratni milijonar!
Ker je cena vstopnice deset tisoč rupij [ šestdeset centov] , bom dobil nekoliko manj kot deset evrov za vsako predstavo, ki si jo ogleda sto petdeset ljudi. Da postanem rupijski milijonar, je torej potrebnih samo šest predstav! Dovolj za večerjo v Pen klubu. Naj se ve, da celo pisatelji, ki jih na široko prevajajo, nimajo razloga za pritoževanje. V Kambodži in Vietnamu so stvari podobne, celo ugodnejše, tam lahko postanem milijonar že s tremi predstavami! No, poleg služenja teh vrtoglavih zneskov si bom privoščil še nekaj počitka z družino. Šola Maksa Pečarja je mojemu prvošolčku prijazno odobrila tri tedne 'dopusta'. Lahko si predstavljate, kako se veseli teh pustolovščin! Midva z ženo pa – zaradi njega – tudi.
V Indoneziji so doslej že večkrat uprizorili vaše drame. Kaj vas tako močno veže na ta prostor oziroma zakaj, mislite, se tam tako močno odzivajo na vaša dela?
Res me na jugovzhodno Azijo, predvsem Indonezijo, četrto največjo državo na svetu, veže marsikaj. Predvsem ljubezen do večtisočletne kulture, pa fizična lepota pokrajin, neizmerna vljudnost in lepota ljudi. Vendar to ni razlog, da me v Indoneziji pogosto igrajo. Dramo Kaj pa Leonardo? je legendarni Teater Koma v Džakarti odkril po naključju na Google Books – ukradli so mi namreč vseh sedem dram ameriške izdaje Collected Plays, Vol. 1 .
Ker je predstava doživela res nevsakdanji uspeh – trideset tisoč komentarjev na spletu že dan po premieri –, jih je zanimala naslednja; to je bila Antigona zdaj, ki je prav tako doživela polstranske ali celostranske kritike v dvaindvajsetih časopisih. Zamislite si kaj takega pri nas! Indonezijsko razumevanje dramatike je zelo evropsko; to so jim zapustili kolonialni Nizozemci. Hkrati so znali priučeno povezati z dvatisočletno uprizoritveno tradicijo, ki vsebuje razkošno scenografijo in koreografijo. Kombinacija ima nenavaden učinek; na trenutke deluje halucinatorno.
Doma imate na stenah fotografije številnih uprizoritev vaših dram v tujini, od Islandije do Egipta, od Londona do Tokia. 'Ko vidim te igralce in njihove izraze, začutim željo, da bi še kaj napisal,' ste rekli v pogovoru za Delo pred nekaj leti. Kaj na njih vam sproža ustvarjalno energijo? Morda občutek, da so vaša besedila želena, da nekje na odru zaživijo, da so zanimiva planetarno, ne samo lokalno?
Fotografije uprizoritev na različnih koncih sveta sem si razobesil po stenah delovne sobe in mansarde, ker me njihova vizualna dramatičnost nenehno spominja na dejstvo, da je življenje drama, da je drama vsak dan, da so drama naši medsebojni odnosi, da smo v odnosih z drugimi in do drugih vsi, ne samo Othello, Desdemona in Jago, ampak tudi Lear, Macbeth, Hamlet, Antigona, Šakuntala itd., pa še veliko drugih likov iz svetovne dramatike. In da je treba še vedno, še enkrat in še enkrat in vsakič za spoznanje drugače, agonijo človeka in človeštva bolj ali manj aktualno – in hkrati univerzalno – prikazati ljudem tudi na odru.
Vaša dela – kratke zgodbe, drame, romani – so prevedena v triintrideset jezikov. Na vaši spletni strani je navedenih sto trideset prevodov. S takšno bero se lahko pohvalijo redki slovenski pisatelji. V čem je formula uspeha? Je poleg kakovosti besedil potrebno tudi učinkovito omrežje poznanstev?
Povejte mi: ali bi – če bi lahko – vložili dvajset, trideset ali celo petdeset tisoč evrov v produkcijo drame svojega znanca samo zato, ker je del vašega omrežja poznanstev? Ne bi niti enkrat pomislili na možnost, da bo taki prijaznosti sledil bankrot? Ni kruto samo gospodarstvo, kruti so tudi odnosi v gledališkem svetu in založništvu.
Poznanstva – pogosto tudi prijateljstva – praviloma sledijo projektom, ki so se izkazali za uspešne.
V Začaranem Odiseju pošljete na dolgo potovanje k sebi junaka, ki je po eni plati naš sodobnik, po drugi pa zaradi izgube spomina pri svojem največjem početju, iskanju prave identitete, veliko bolj intenziven, kot je sodobni slehernik običajno. Živimo premalo?
Še huje. Živimo kot avtomati. Na smrtni postelji nas bo vse, tudi najbolj modre med nami, spreletela srhljiva misel, da smo res živeli premalo. Predvsem premalo avtentično. Vsi smo začarani, vsi Odiseji. V tem romanu sem poskušal sintetizirati teme, s katerimi se ukvarjam v svojih delih tako rekoč vse življenje. Od malega verjamem, da obstajata dve resničnosti: objektivna, ki jo delimo z drugimi, in domišljijska, s katero si skušamo interpretirati objektivno resničnost za svoje potrebe.
Naš notranji svet je skupek interpretacij objektivnega sveta; kako natančen, nikoli ne vemo, saj je izrazito oseben. Vse življenje me je zanimalo, kako ustrezna, kako natančna je naša interpretacija objektivnosti. Ko se zmota zasidra v spomin, je, ko jo prikličemo, že posledica dejstva, da interpretiramo tudi svoje spomine. Prirejamo jih skladno s trenutnimi željami, potrebami, s samopodobo, ki nam ustreza in je nočemo izgubiti.
Vašega iskalca poganja želja po – zasebnem – razsvetljenju, spoznanju svoje resnice. Je v 'nauku', da ne moremo živeti brez preteklosti, vaš nasvet za odrešitev tudi neprijetne slovenske 'začaranosti', mahničevske razklanosti na dva nepomirljiva pola?
Veseli me, da roman, kot se za literarno delo spodobi, omogoča različne, tudi osebne interpretacije. Če sem hotel z njim na karkoli opomniti, je to dejstvo, da ima identiteta zelo trhle temelje. Da je nekakšna pravljica, ki si jo pripovedujemo. Pravljica, ki ni nujno vedno enaka, saj se pomikamo skozi prostor in čas in moramo pravljico, ki ji pravimo 'jaz', sproti prilagajati novim razmeram – v preprosti želji, da bi naredili dober vtis, da se ne bi komu zamerili. Dejstvo je, da moramo preživeti. V tej stiski ves čas iščemo nekakšen dom, svojo Itako, v upanju, seveda, da bomo tam gospodarji svoje usode, ne več podrejeni vidnim ali nevidnim manipulatorjem, ampak zares samo to, kar v resnici smo, čeprav nam nikoli ni jasno, kaj smo v resnici.
Za vsakogar od nas je življenje odisejada, potovanje skozi morja pozabe do trenutka, ko bi lahko rekli: 'To sem jaz!' In bi to verjeli. Toliko je stvari, ki jih preprosto ne vemo o sebi, in toliko odisejad, ki jih opravljamo po svetu in svoji notranjosti, da bi spremenili slutnje v zanesljive odgovore. Vsi smo žrtve iluzij, ki smo jih ustvarili v upanju, da nas bodo popeljale skozi življenje brez porazov in bolečin. To pa, kot vemo, ni mogoče. Morda je življenje ravno zaradi tega zanimivo in vredno življenja. Vem, da zveni kot paradoks, ampak prepričan sem, da je življenje popolno ravno zaradi nepopolnosti, zaradi spleta okoliščin, ki nas silijo, da smo vedno znova na poti, vedno hrepeneči po domu, na poti k sebi. Zaznamovani smo, obsojeni na pekel. Ali ni to lepo? V nebesih bo dolgčas.
