Tiskane izdaje
Delova nagrada kresnik in kriterij »berljivosti«
V zadnjem času sem se pred razglasitvijo kresnikovega nagrajenca večkrat vprašal, kaj neki pri izboru »najboljšega slovenskega romana preteklega leta« pomenita kriterija »sodobnost tematike« in »berljivost«. Spraševal sem se, če morda gre za namen trivializacije slovenskega romanopisja, za potrebo časopisa Delo, ki se je odločilo nagrajene romane objavljati v obliki podlistka, ali za zgolj neko prevzetno, vsekakor neodgovorno, nestrokovno domišljavost in duhovičenje katerega od članov žirije, ki je v to svojo populistično neumnost uspel potegniti tudi ostale žirante.
Zagotovo pa taka kriterija ustrezata predvsem trivializaciji romanopisja in podlistkarskemu romanu. Ob izbiranju letošnjega »najboljšega romana« se je sicer (nekoliko spremenjena!) žirija očitno odrekla kriteriju »sodobnost tematike« – ni pa se odrekla kriteriju »berljivosti«.
Zato bi najbrž bilo dobro tako romanopiscem kot tudi širši javnosti ta kriterij tudi podrobneje predstaviti. Gre namreč za strokovno izrazito neopredeljen kriterij, ki niti v svoji polni niti polovični ... veljavi seveda ne zajema cele vrste svetovnih, evropskih in slovenskih romanopisnih vrhuncev, ki je za povrh lahko nedopustno arbitraren, subjektiven, populističen, povprečniški – ter podcenjujoč tako za slovensko literarno stroko in romanopisje kot tudi za bralce. Vsekakor pa lahko poljubno izključuje tako imenovano zahtevnejšo, tudi hermetično literaturo z eksperimentalnimi in invatorskimi romanopisnimi komponentami vred – ki so za razvoj vrhunskega romanopisja nepogrešljive.
Škoda, ki jo taki rokohitrski, trivialni kriteriji »stroke« lahko povzročajo, pa je recimo na področju mladinske literature in bralnega razumevanja naših osnovnošolcev in dijakov že očitna. Tudi »strokovnjaki« za mladinsko literaturo so namreč še do nedavnega močno povzdigovali pomen kriterija »berljivost« in ga celo razglašali z geslom: »saj je vseeno, kaj otroci berejo, samo da berejo!« S tem pa so dosegli nič več in nič manj kot to, da je bralno razumevanje naših osnovnošolcev in dijakov porazno padlo.
Ob nedvomno poraznih rezultatih mednarodnega preverjanja bralnega razumevanja pa sedaj ti isti »literarni strokovnjaki« seveda modro molčijo.
Tudi zato torej pričakujem, da bo letošnja kresnikova žirija (tudi v odnosu do ostalih kriterijev) jasno opredelila kriterij »berljivost« – še preden doseže stopnjo gesla »saj je vseeno, kaj Slovenci berejo, samo da berejo«.
Vlado Žabot
Hladnik je svoj odgovor na Slovlitu pospremil z besedami: »Na spotikanja in podtikanja Vlada Žabota, ki se mu lani z romanom Ljudstvo Lunja ni uspelo prebiti v peterico kresnikovih finalistov, odgovarjam takole:«
Pravilnik, ki določa delovanje kresnikove žirije, ne zavezuje k upoštevanju konkretnih kriterijev, iz dosedanjih utemeljitev pa je mogoče razbrati, da žiranti ocenjujejo zlasti jezik, slog, sporočilo, kompozicijo in berljivost. Kako to počnejo?
Vsak po svoje v skladu z osebnimi bralskimi preferencami: kdor ima rad hermetična besedila, jih oceni višje, kdor pa da nekaj na atmosfero, sugestivnost in podobne učinke, ki branijo knjigo odložiti pred koncem (te učinke poimenuje zbirni izraz berljivost), da višjo oceno pač takim knjigam. Ker oceno oblikuje vsak zase doma, brez poznavanja stališč svojih kolegov, verjamem, da so ocene avtentične in končne sodbe v seštevku kar objektivne in verodostojne. Berljivost je samo eden od kriterijev, zato najbolj berljivi in najbolj brani romani praviloma niso v najožjem kresnikovem izboru.
Na enak način kot naše ocenjevanje pripelje do izločitve najpopularnejših romanov, odreže iz ožjega izbora tudi romane na nasprotnem koncu istega merila, to je tiste težko prebavljive proizvode, ki jim uspe bralca izmučiti že po prvih prebranih straneh, bodisi s tematiko, ki se zdi relevantna samo piscu, bodisi s preveč
kaloričnim slogom. Kresnikove nominacije in nagrade v zadnjih letih izkazujejo nemazohistični značaj ocenjevalcev, ki literature ne vidijo v ritualnem oziroma trpljenjskem zarisu nacionalne kulture, ampak na
prijetnejši plati življenja. Kadar je med odklonjenimi hermetiki kako poznano literarno ime, ki grozi z zamero, se blagemu žirantu utrne sočutna želja, da bi cenjenega poeta za tolažbo doletel vsaj ožji
izbor, če ga že ne bere nihče, pa kaj, ko nazadnje zmaga kruta aritmetika.
Prepričan sem, da žirija z izločitvijo del, ki so samo zelo berljiva, pri drugih kriterijih pa so šibkejša ali šibka, ne dela hude škode, saj bralci popularnega berila najdejo do svojih avtorjev mimo takih in drugačnih nagradnih razpisov. Prepričan pa sem tudi, da z izločitvijo romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce izbranih del pred bralskim razočaranjem.
Miran Hladnik
Seveda sem z zanimanje prebral odgovor aktualnega predsednika kresnikove žirije, dr. Mirana Hladnika, na moje vprašanje o kriteriju berljivosti pri izbiranju kresnikovega nagrajenca.
Pri tem najprej poudarja, da vnaprejšnjih, za člane žirije zavezujočih kriterijev pravzaprav ni - da torej vsak član žirije po svoje, v skladu s svojimi osebnimi bralskimi preferencami oceni vsak roman posebej. Šele iz dosedanjih utemeljitev podeljenih nagrad pa da je mogoče razbrati, da torej žiranti ocenjujejo jezik, slog, sporočilo, kompozicijo in berljivost (kar je, kot pravi, zbirni izraz za atmosfero, sugestivnost in druge učinke...).
Ker pa je torej te utemeljitve mogoče pregledovati le za nazaj, seveda ne razumem, kje se je izgubil kriterij "sodobnost tematike", ki je bil v lanskoletnem izboru še aktualen - in kako dr. Hladnik ve, da bo tudi v utemeljitvi za letošnjega kresnika, ki je seveda še ni, izpostavljen kriterij »berljivost«.
Ne glede na te, bolj kot ne naključne, se pravi od osebnih bralskih preferenc izbranih članov žirije odvisne kriterije, pa dr. Hladnik ugotavlja »nemazohistični značaj ocenjevalcev, ki literature ne vidijo v ritualnem ali trpljenjskem zarisu nacionalne kulture, ampak na prijetnejši plati življenja (...) Zato komisija z izločitvijo romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce pred bralskim razočaranjem.«
Problem je seveda v tem, da literatura kot jezikovna duhovna ustvarjalnost in s tem človekova presežnost odločilno presega zgolj "prijetnejšo plat življenja". Prav "prijetnejši plati življenja" namreč z vrhunsko literarno ustvarjalnostjo, ne le v » ritualnem in trpljenjskem zarisu nacionalne kulture«, ampak tako v časovno kot prostorsko in vrednostno mnogo širših in globljih razsežnostih človekove presežnosti, nimata prav veliko skupnega. Tipično za tak uživaški, »nemazohistični«, potrošniški pogled na literaturo pa je sklicevanje in umerjenost na povprečnega bralca (na povprečnega potrošnika), ki je seveda slepilen in zavajajoč konstrukt -saj povprečnega bralca v resnici ni.
Bralec, o katerem dr. Hladnik govori, je torej lahko le dr. Hladnik sam. Prav ta dr. Hladnik pa se kot predsednik kresnikove žirije ponuja za vzorec bralca, ki mu je v bojazni pred »mazohizmom« in »bralskimi razočaranji« treba slediti (tudi v žiriji). In ker torej predvsem on ne more prebrati »romanov, ki so v vseh pogledih presežek«, je na »prijetnejši plati življenja« najlažje zaključiti, da takih romanov »žal ni mogoče prebrati«. Taki presežni romani pa si v tej opciji seveda ne zaslužijo kresnika. Kvečjemu torej morda kakšno tolažilno, prizanesljivo uvrstitev med finaliste.
Iz tega sledi, da je za te presežne romane v opciji osebnih bralskih preferenc dr. Hladnika odločilen prav kriterij berljivosti. Še več, po tem kriteriju si po lastni meri in »družbeno koristno« prizadeva tudi vse potencialne bralce odvrniti od »mazohizma« in potencialnega »bralskega razočaranja« - s tem pa seveda tudi od same umetniške presežnosti. Takšna presežnost je namreč na »prijetnejši plati življenja« obremenjujoča in »mazohizem«. Na ravni družbene koristi pa, po njegovem, kratko in malo odveč.
V takem odnosu do presežnega v umetnosti ter v človeku in družbi pa je seveda mogoče prepoznati imperativ sodobne potrošniške profanacije življenja. Na tej točki tudi namesto arhetipov in mitov ter iz njih izhajajoče človeške težnje po presežnem in po stiku s svetim, lahko nastopi disneyevsko-hollywoodsko zabavljaški surogat.
Tak surogat (ali preprosto kič) ob berljivosti kajpada lahko premore tudi zelo izdelan slog, precizen jezik, skrbno, dostikrat kar dovršeno kompozicijo in sporočilnost. Za povrh je še zabaven in docela naravnan na »prijetnejšo plat življenja« . Branje takšnega surogata torej ne zahteva kakšnega zahtevnejšega, »mazohističnega« poglabljanja in samoizpraševanja, prav tako ne zahteva nekega višjega nivoja bralnega razumevanja... Vendar pa s tem vrhunska umetnost in vrhunsko romanopisje zagotovo nimata prav veliko skupnega. Zato se najbrž tudi kresnikova žirija, če bo še želela dovolj kompetentno razglašati najboljši slovenski roman, tozadevnemu razmisleku ne bo mogla izogniti.
Vlado Žabot
