Tiskane izdaje
Odličen dan za atentat Vladimirja P. Štefaneca je njegov sedmi roman in tretji, ki se je znašel med favoriti kresnikove žirije. V preteklosti sta jo prepričala še Viktor Jelen, sanjač (2002) in Republika jutranje rose (2006). Novi roman v treh delih opisuje dogodek, ki je zaznamoval življenje petih likov, ki so se po naključju znašli na istem mestu ob istem času –
v majhnem kraju, kjer razočarani ločenec na svojo stisko poskuša opozoriti z atentatom na predsednika države.
Odličen dan za atentat je sistematično strukturirana zgodba, ki suspenz stopnjuje v treh delih: načrtovanje, samo dejanje in posledice. Dogodek usodno preplete več likov, ki se med seboj ne poznajo. Struktura nam je znana s filmskih platen.
Drži. Film in literatura med seboj korespondirata. Gotovo pisatelji iščemo forme, ki bi verodostojno parirale sodobnemu ritmu življenja. Tudi sam sem otrok množične kulture in sem tudi filme intenzivno konzumiral. Seveda ima literatura svoje zakonitosti, zato vedno iščem kompromis med odprto komunikativno formo in dovolj literarno poglobljeno vsebino.
V središču vašega novega romana so zopet navadni ljudje z navadnimi težavami, ki niso gospodarji svoje usode. Lik iz romana hoče to določenost sicer preseči, a se njegova zgodba klavrno konča.
Ironija usode doleti tiste, ki spoznajo določenost, na katero smo bolj ali manj obsojeni vsi. Tisti, ki si jo želijo preseči, postanejo dokaz, da je to v mnogih primerih nemogoče. To, da razumemo procese,
v katere smo ujeti, še ne pomeni, da ne bomo postali del teh predvidljivih procesov in da ne bo naša usoda prav takšna kot usoda tistih, ki se tega ne zavedajo.
Vaši liki so pravzaprav antijunaki, s katerimi se bralec težje identificira, četudi jih pestijo navadni problemi oziroma 'udomačene krivice', kot jih poimenuje atentator. Kako vzpostavite odnos z njimi? Kaj vas privlači na 'navadnikih', kot bi se bržkone izrazil eden vaših likov, ustvarjalec novih skovank?
Pravzaprav smo vsi navadniki, ne glede na to, kako vidimo svoj položaj. Vsi živimo navadno življenje, ki je lahko tudi nenavadno. Moji junaki so včasih povsem vsakdanji, včasih celo bizarni, po drugi strani pa to navadnost presegajo. V tej knjigi sem razmišljal o usodi slehernika, ki se sooča z vsakdanjimi preizkušnjami, skozi katere se zrcalijo globlje, univerzalnejše preizkušnje, s katerimi se sooča človeštvo.
Čeprav govorite o usodi, vse like na istem mestu ob istem času pravzaprav združi naključje. Honoré de Balzac je dejal, da je naključje največji romanopisec. Je naključje gibalo dogodkov v svetu?
Naključje je eden od dejavnikov, ki prispeva k dogajanju. Kot nas uči življenje, se vsake toliko zgodi kakšna frustrirajoča ali poživljajoča stvar, ki stvari obrne v nepričakovano smer. Naključja so faktor, brez katerega ne gre. Življenje piše zgodbe, ki so nad literaturo. Včasih se nam zgodijo tako neverjetne reči, da bi zapisane v romanih delovale neverodostojno.
Zakaj se vam je zdelo pomembno vključiti zorni kot petletnega Aleška? Roman ste celo zaključili iz njegovega zornega kota. Kako ste se vživeli v otrokovo doživljanje sveta?
Čeprav smo bili vsi otroci, izkušnjo otroškega doživljanja sveta hitro pozabimo. Pri vživljanju
v otrokovo psiho mi je pomagalo tudi dejstvo, da imam sam otroka. Otrok je del širše zgodbe o ujetosti in želji to ujetost preseči. Vedno, ko se rodi otrok, se na simboličen način znova rodi ves svet in z njim novo upanje.
Nesojeni atentator, razočaran nad požrtimi obljubami politikov in podprt s citati iz Anarhistove knjižice , poskuša s strelom v zrak opozoriti, da je svoboda, ki nam jo politiki prodajajo, prevara. Vprašanje svobode je tudi sicer glavna tema romana. Odgovorov, kaj je svoboda, pa ponudite več.
Junaki oziroma, kot ste jih po-imenovali, antijunaki svobodo doživljajo vsak po svoje, včasih na zelo nasprotujoč si način. To, kar za nekoga pomeni svoboda, pomeni popolno ujetost za drugega. Eden od dveh polov, ki ju nakažeta že uvodna citata romana – gre za hromečo nezmožnost človeka, da bi presegel svoj položaj, dosegel spremembe, ki bi pripeljale do vsestransko bolj zadovoljnega življenja. Zato goji večne upe in hrepeni po osebni ali družbeni osvoboditvi. Eden od junakov v romanu gotovo stremi k splošni družbeni osvoboditvi, kar se izkaže za utopičen projekt.
Tega junaka v drastično dejanje prisili socialna stiska. Da ste od vseh socialnih nepravičnosti izbrali ravno problematiko skrbništva nad otroki razvezanih staršev – to sodobno klasično družinsko dramo – ni nepomembno za poanto romana, ki v mikrozgodbah zrcali sliko družbe.
Navidezno je to dokaj obrobno vprašanje, za človeka, ki se mu to zgodi, pa je velika osebna drama. V romanu je ta zgodba sprožilec, ki vzbudi njegovo splošno nezadovoljstvo in ima seveda precej globlje korenine. Hkrati je družinska tematika, odnosi med starši in otroki, ena pomembnih ravni romana in je del vseh petih prepletajočih se zgodb. Različni družinski odnosi nosijo skupne poudarke. Pet družinskih zgodb je zasnovanih tako, da bi jih lahko z nekaj domišljije sestavili
v eno življenjsko zgodbo, ki prehaja skozi različna obdobja.
Kritik Matej Bogataj je v tem kontekstu v vašem romanu opozoril na moment iluzije o družini. »Svoboda se posameznikom kaže kot (ne)želja po odnosu, partnerstvu.« V ospredje postavljate odnose oče – sin, žena – mož, mati –
sin, bivša žena – bivši mož, ki predstavljajo socialno normirane vezi, vendar v bistvu posameznika oddaljujejo od sebe.
To je spet ena od ravni občečloveške ujetosti, v katero bolj ali manj pademo vsi. Bodisi se vanjo rodimo ali se vanjo prostovoljno ujamemo. Družina je tako imenovana celica družbe, družinski odnosi so izraz odnosov v družbi. Družinske usode ljudi so podobne usodam družbenih skupin. Gre za nezadovoljujoč odnos, v katerem se je treba nenehno odrekati. Lahko nam nudijo zatočišče pred realnostjo, toda znotraj njih smo ujeti v neuresničljivo hotenje in upanje.
Filip, oče petletnega fantička, na primer višjo svobodo najde v pisanju, ki se mu zdi bolj osvobajajoče od fizične svobode. Tudi sami svobodo izživite skozi svoj literarni svet?
Delno. Pisanje je eden od zelo osvobajajočih načinov bivanja. Je zelo dobrodošel ventil za ljudi, ki v življenju niso povsem zadovoljni oziroma si želijo več. Človek si na ta način ustvarja nove svetove, se premika veliko hitreje, kot je mogoče v stvarnem življenju, in izkusi marsikaj, kar bi sicer stvari neznosno zapletlo.
Eden od alternativnih svetov,
v katere 'bežite', je tudi svet kriminalk. Kaj vam ta žanr omogoča?
Torej sprašujete, če sem pravzaprav neizživeti morilec, ki svoje žrtve mori v romanih? (smeh) Ta žanr mi omogoča, da se morda nekoliko bolj neposredno kot v svojih ostalih delih soočam z družbeno realnostjo, ki je zame v marsikaterem smislu moteča. Pisanje kriminalnih romanov je dobra sprostitev in nadomestilo za kaj bolj radikalnega.
Vas je kot umetnostnega zgodovinarja kdaj premamilo, da bi napisali kakšno Da Vincijevo šifro ? Katero obdobje v umetnosti se vam zdi dovolj intrigantno za dober kriminalni roman?
Ko sem bil mlajši, so me zanimale avantgarde. Posebej zanimive so mikrozgodbe o umetnikih, ki morda niso zasloveli tako kot njihovi sodobniki. Vedno so me zanimali ljudje, ki so utirali nove poti in počeli nekaj resnično zavezujočega, za družbo pomembnega, čeprav družba tega ni nikoli tako prepoznala. Sicer pa menim, da Da Vincijeve šifre in podobna besedila delajo slabo uslugo posameznim umetnostnim obdobjem. Precej banalizirajo tematiko, iščejo trapaste, spekulativne odgovore, zapletajo stvari na načine, ki strežejo zanimanju splošnega interesa. Tako se ta zvrst, ki naj bi temeljila na dejstvih iz zgodovine umetnosti, zapira pred bolj kakovostno literarno obravnavo. To me torej ne zanima. Zanima me resnična literatura, povezana
z umetnostjo.
