Tiskane izdaje
Medtem ko na letošnjem Liffu ni nobenega slovenskega filma, jih je iz držav nekdanje Jugoslavije več. Ti so pri slovenskih gledalcih tradicionalno priljubljeni, tako da imajo praviloma zagotovljeno občinstvo.
Da ta prostor ostaja povezan, pa kaže to, da so vse filme z izjemo enega posneli v koprodukcijah nekdanjih republik.
Tako bo na Liffu novi film znane bosanske avtorice Jasmile Žbanić Otok ljubezni, ki bo za poznavalce njenega opusa precejšnje presenečenje. Nadarjena filmarka je na berlinskem filmskem festivalu dobila zlatega medveda za svoj prvenec Grbavica, tam je tekmovala tudi s svojim drugim filmom Na poti, na uglednem festivalu v Torontu pa so predstavili njen nenavadno dramski kroki Za tiste, ki ne morejo govoriti.
Vsi trije so se ukvarjali z bosanskimi temami, pravzaprav političnimi, prežeti so bili s tesnobno atmosfero. Žbanićeva se je v zadnjem filmu odločila za popoln preobrat, z njim je nekatere prijetno presenetila, druge razočarala. Otok ljubezni je scenaristično delo uglednega pisatelja Aleksandra Hemona.
Film se ukvarja z ljubezenskim trikotnikom na hrvaški obali. Zakonski par Bosanec Grebo (Ermin Bravo) in Francozinja Liliane (Ariane Labed) počitnikujeta na otoku nasproti Poreča, kjer srečata privlačno turistko Romunko Floro (Ada Condeescu).
Na dan pride, da sta bili Flora in Liliane nekoč v ljubezenski zvezi, iskre med njima ponovno preskočijo in ženski sta vnovič v seksualni zvezi, čeprav je Liliane visoko noseča. Flora odkrito koketira tudi z Grebom in ta si jo zaželi, ne da bi vedel za njeno in ženino ljubezensko preteklost.
V filmu, ki je mešanica drame in komedije, je nekaj relativno eksplicitnih erotičnih prizorov, najpogosteje lezbičnih, proti koncu je v njem tudi nekaj moške homoseksualnosti, vmes se pojavi tudi deklica. Zaradi homoseksualnosti, biseksualnosti in asociacij na pedofilijo Žbanićeva v Bosni za film ni dobila denarja, so ga pa izdatno financirali Hrvati.
Ker je režiserka Bosanka in glavni scenarist Bosanec Aleksandar Hemon (pri scenariju je sodelovala tudi Žbalićeva), ki je kot pisatelj uspel v Ameriki, je film prežet s specifičnim bosanskim šarmom.
Huligani
Barbari, debitantski film srbskega avtorja Ivana Ikića, ki ima tudi slovenskega koproducenta, tematizira način življenja brezperspektivne mladine v osiromašeni državi, njen položaj v družbi in njen napačno kanalizirani upor.
Govor je o mladoletnih huliganih, nogometnih navijačih, ki na tribune ne prihajajo zaradi športa, temveč zaradi nasilništva. Glavni lik Luka je mladoletni navijač in član skupine Barbari, ki ga režiser postavi v širši kontekst družbe omajanih duhovnih in moralnih vrednot, kjer mladi nimajo občutka pripadnosti.
Zato z destruktivnim vedenjem opozarjajo nase in tudi na objektivne probleme. Luka je ukleščen med težko družinsko situacijo, skrivno zvezo z dekletom nekega nogometaša in pogojno kazen. Živi s frustrirano, brezposelno materjo, bratom, njegovo ženo in otrokom na dveh kvadratnih metrih.
Kritik Hollywood Reporterja je zapisal, da film opozarja na probleme in na to, da je za Balkan napočil čas, ko naj se začne ukvarjati s sabo. Prepričljivo slika atmosfero, v kateri je na videz vse ustvarjeno samo zato, da te uniči.
Napetost
Slovenski filmski center pa je sofinanciral film Kosec režiserja Zvonimirja Jurića, ki je slovensko-hrvaška koprodukcija. To je drama z elementi trilerja. Na filmskem festivalu v Pulju je dobil štiri nagrade, med drugim nagrado hrvaškega društva filmskih kritikov v nacionalni konkurenci.
Film govori o Ivu (Ivo Gregurović), delavcu v slavonskem kmetijskem kombinatu, ki je navajen delati ponoči. Pred leti je bil dve desetletji zaprt zaradi posilstva in od tega dogodka se izogiba ljudem, kot se tudi oni njemu.
V noči, ko sreča Mirjano (Mirjana Karanović), žensko, ki je ostala na zapuščeni cesti v avtu brez bencina, se njegova usoda preplete z življenjem Josipa (Igor Kovač), ki dela na bencinski črpalki, in policista Kreše. Postopoma se odkriva temačna podoba njihovih življenj. Variety opisuje Jurićev film kot napeto in niansirano dramo z močnimi igralci in sijajno kamero. Hvali pa tudi režijo in scenarij.
Divji deček
Film Nikogaršnji otrok srbskega režiserja Vuka Ršumovića je eno najboljših letošnjih filmskih del s tega območja. Na beneškem filmskem festivalu so ga prikazali v spremljevalnem programu Teden kritike, kjer je dobil tri nagrade: občinstva, za najboljši scenarij in FIPRESCI kot najboljši film zunaj tekmovalnega programa.
Ršumovićev režijski prvenec je srbsko-hrvaška koprodukcija, ki obuja resnično zgodbo o Harisu, divjem dečku. Tega so lovci našli z volkovi v bosanskih planinah, film prikazuje proces njegove socializacije in vključevanja v zanj povsem neznani svet. Kar ga dela izjemnega, je zgodba, v kateri avtor personifikacijo nekoga univerzalnega z vsiljevanjem identifikacije spreminja v osebo z nacionalno identiteto.
Dečka so namreč pripeljali v center za socialno delo v Travniku, mu dali ime in izdali matični list. Zatem so ga poslali v dom za nepreskrbljene otroke v Beogradu in tam se je začela njegova mučna socializacija, saj je bil divja zver, ni prenašal čevljev in kuhane hrane.
V petih letih se je naučil hoditi, jesti s krožnika, razumeti govor ..., ko njegovo krhko socializacijo prekine vojna. Jugoslavija razpade in za dečka se začne novo poglavje. Film vzbuja močno sočutje do glavnega junaka, ki se na koncu odloči zavreči vsiljeno uniformiranje. V vlogi Harisa je izjemen mladi igralski talent Denis Murić.
Vojna
Hrvaški film Številka 55 govori o vojnem dogajanju v Slavoniji. Leta 1991 skupina slabo oboroženih hrvaških vojakov v improviziranem oklepnem vozilu, narejenem iz traktorja, pade v sovražnikovo zasedo v vasi Kusonje nedaleč od Pakraca. Njihovo vozilo je onesposobljeno, oni pa so se prisiljeni skriti v bližnjo hišo, ki ima številko 55, po čemer je film dobil naslov. Vseh dvajset vojakov je padlo. To je faktografski okvir, v katerem je nastal scenarij.
Film režiserja Kristijana Milića je prvi iz serije filmov, ki jih snema hrvaška televizija z namenom, da spregovori o vseh pomembnih bitkah na Hrvaškem od Vukovarja do Dubrovnika. To je do zdaj najdražji projekt hrvaške televizije, ki so ga pripravljali šest let.
Številka 55 je pravi tako imenovani moški film s fronte, v katerem ni nobenega ženskega lika. Premierno so ga prikazali na festivalu v Pulju, kjer je dobil osem zlatih aren, tudi najpomembnejšo – veliko zlato areno za najboljši film.
