Liffe: Ogledali smo si filma Mamica, Mami, rad te imam in Lahko noč, mamica.

Pa smo prišli do Liffove mamice, na festivalu so letos namreč kar trije filmi, ki bi jih zlahka pomešali: Mamica, Mami, rad te imam in Lahko noč, mamica. Slednji, ki ima originalni naslov Ich seh, Ich seh, je še ena zlovešča ptica iz gnezda filmov, v katerih so otroci z angelskim obrazom v bistvu odposlanci zla.

Nič čudnega, saj je film nastal v produkcijskem podjetju Ulricha Seidla, avstrijskega zemljemerca družbene in družinske patologije, avtorja trilogije Paradiž, v kateri je preverjal, kaj danes pomenijo vera, upanje, ljubezen. Na Liffu (sekcija Kralji in kraljice) je letos tudi njegov novi film z značilnim naslovom V kleti. Pod Lahko noč, mamica (tekmovalna sekcija Perspektive) sta podpisana njegova žena Veronika Franz, ki je bila že doslej soscenaristka njegovih filmov, in nečak Severin Fiala. Kar sta ustvarila, je družinska psihološka grozljivka, ki se začenja s posnetkom iz filma Moje pesmi, moje sanje, ko srečna družina Trapp zapoje lahkonočno pesmico, konča pa z masakrom »mamice« in s požarom, z ognjem, ki ni rečeno, da je ogenj očiščenja. Od ironije torej do satanovega sadeža. Vmes pa je kar precej tesnobnosti, strašljivosti in zlasti deškega sadizma, ki se ne brani konkurirati prizorom iz t. i. filmov gravža. Za zgled je terarij odvratne ščurkaste mrgolazni, ki služi otrokoma za razvedrilo. Za povrh se vse dogaja v hladni modernistični vili, ki stoji na samem med močvirjem, koruznim poljem in gozdom. Vse to je teritorij, ki ga obvladujeta dečka, desetletna dvojčka, in v katerega se vrne mama po operaciji obraza. Ni čisto jasno, kaj je bil vzrok in čemu je bil namenjen ta poseg, prav tako ne, zakaj se začne mama po prihodu domov obnašati drugače, zlobno in nematerinsko. Sploh je to film, v katerem ostaja marsikaj nepojasnjeno; tako kopiči gmoto temne skrivnosti. Jasno pa je, da začneta fanta dvomiti, ali je to v resnici njuna mama. Kar sledi, je okrutno iskanje dokaza, da je res tako – fanta jo namreč privežeta na posteljo in mučita.

Prispevek k družinski patologiji je v tem, da sta otroka ob porušeni podobi matere, podobi, ki jo je izoblikovalo tudi katolištvo (vse se namreč dogaja »z vednostjo« razpela v njuni sobi), pripravljena celo ubijati – samo da bi ohranila idealno podobo mame. To je osnovno, ni pa edino sporočilo tega narativno precej zagonetnega filma. Atributom grozljivke pa zagotovo ničesar ne manjka.

Rocker kot navaden človek

Igrani dokumentarec 20,000 dni na Zemlji prinaša portret avstralskega glasbenika svetovnega formata Nicka Cava, glasbenika, ki ga slovensko rockovsko občinstvo zelo dobro pozna. V prvencu britanskih režiserjev Iaina Forsytha in Jane Pollard pa v enem samem namišljenem dnevu odgrne tančico v svoj intimni in tudi namišljeni svet, ki ga ustvarja s pisanjem. Dan se začne z zvonjenjem budilke in konča z veličastnim koncertom v sydneyjski operi. Vmes nam Cave pripravi potovanje v lastno preteklost med pogovorom s terapevtom in v arhivu, kjer razlaga, kdo vse je na fotografijah iz njegove preteklosti in kaj se je takrat dogajalo. Poleg aktualnih glasbenih sodelavcev iz zasedbe The Bad Seeds, kjer prednjači njegov glasbeni dvojček Warren Ellis, fragmente iz preteklosti pojasnita tudi nekdanja Cavova glasbena sodelavca Kylie Minogue in Blixa Bargeld. Odstre tudi kanček zasebnosti z ženo Susie Bick in njunima dvojčkoma Arthurjem in Earlom. Vidimo ga, kako s skupino The Bad Seeds sestavljajo pesmi za izjemen album Push the Sky Away, ki je izšel lani in ga je predstavil tudi v Ljubljani. Sicer pa v filmu Nick Cave pravi, da je povsem navaden človek, ki zjutraj vstane, je, piše, je, piše, gleda televizijo in gre spat.

Klasika in nepretencioznost

Za klasike vemo, da kar sami kličejo po vedno novih interpretacijah, in Flaubertova Emma Bovary ni izjema: film Gemma Bovery režiserke Anne Fontaine in scenaristov Fontaine in Pascal Bonitzer, ki so ga premierno predvajali septembra na torontskem festivalu, ni neposredno soočenje z veliko romaneskno zgodbo, ampak sloni na stripu britanske ilustratorke Posy Simmonds, ki je izhajal v londonskem časniku Guardian. Anne Fontaine je naredila gledljiv film, ki postane proti koncu skoraj igriv. Martin Joubert (odlični Fabrice Luchini) se iz Pariza preseli v očarljivo, skorajda kičasto pofilmano normandijsko vasico in prevzame očetovo pekarno, razživi pa se ljubitelj Flaubertovega romana takrat, ko se v soseščino priseli angleški par. Malce za lase privlečeno naključje hoče, da sta to seveda Charlie (Jason Flemyng) in strastna, neizživeta Gemma (Gemma Arterton; kamera se nikakor ne izogiba njenim oblinam) in začne življenje posnemati roman, čeprav niti ne izvemo, kaj se mladenki zdi narobe. Pekovo poželenje po mladi Britanki se kmalu spremeni v opazovanje, na trenutke se zdi, da bo s svojo vohljavostjo zaplaval v satiričnost, a se na to pot ne poda. Kaj vidi? Vse je zelo klasično: bližnji chateau premore privlačnega mladca in prešuštvo, ki ga pek pozorno spremlja, je tu. In vreča strupa tudi. In nekdanji ljubimec. In Heimlichov prijem.

Nepretenciozen, lahkoten film, čista zabava. In nič več.

Umetnik pred časom

Biografski film G. Turner je nastal v rokah mojstra Mika Leigha, Timothyju Spallu pa na festivalu v Cannesu prinesel nagrado za najboljšega igralca. Posveti se zadnjemu obdobju v življenju znamenitega britanskega slikarja J. M. W. Turnerja (1775–1851), navdihnjenega genija in čudaškega ekscentrika, ki ga poznamo po dramatičnih oljnih in akvarelnih krajinah. Čeprav je znana njegova podoba v čednem samoportretu iz leta 1799 (ko je imel 25 let), ga film prikaže kot grdega, zlovoljnega, mračnega in konfuznega starca. Pravzaprav je zelo malo znanega o zasebnem življenju britanskega »mojstra svetlobe«, ki je s svojimi zadnjimi slikami – daleč pred časom – pristal že skoraj v impresionizmu. Njegovi sodobniki (John Ruskin) so ga opisovali kot »nekoliko ekscentričnega, a uglajenega, tipičnega angleškega džentelmena, dobrosrčnega, vendar sitnega, ki je sovražil prevare vseh vrst, iznajdljivega in malce sebičnega«. Tudi o njegovih dveh domnevnih nezakonskih hčerkah (ki sta prikazani v filmu) v londonski galeriji Tate pravijo, da zadnje ugotovitve kažejo drugače: oče teh otrok naj bi bil Turnerjev oče in bi torej bile Turnerjeve polsestre.

Kaj je torej napeljalo mojstra Mika Leigha, da se je lotil tako negotove teme? Kot sam pravi, ga je zanimal »kontrast med zelo smrtnim posameznikom in nesmrtnostjo njegovega dela, med krhkostjo človeka in močjo njegove umetnosti«. Bolj kot veličini njegove umetnosti pa se film posvetu Turnerjevi osebnosti. Kot pravi Leigh, temu, »kdo je bil in kje, kaj je delal in kako«. V filmski pripovedi o velikem slikarju podaja kontrast med Turnerjevo slikarsko veličino, njegovim že skoraj obsesivnim, kompulzivnim, neprestanim slikanjem, skiciranjem, risanjem, med njegovo intelektualno ostrino in izjemnim čutom za opazovanje (celo požrtvovalnostjo, ko se je privezal na jambor, da je lahko v živo na morju opazoval snežni vihar; seveda je potem zbolel), med Turnerjevo odprtostjo do znanosti, novosti, napredka (zanimanje za začetke fotografije), a na drugi strani ga prikazuje kot osebnostno neotesanega in čustveno nezrelega posameznika, ki komunicira s (pretirano) prašičjimi, krulečimi vzdihi. Dve uri in pol naturalistično natančno prikazovanih bizarnosti (bolezni, smrti) postaja zlagoma utrudljivo, a kar odtehta, je izjemna, osupljiva kamera (Dick Pope), ki pokrajine in slike ovekoveči, kot bi jih narisal Turner.