Tiskane izdaje
»Prvi pravi film o domovinski vojni«, so zapisali hrvaški mediji, ko je Številka 55 na lanskem puljskem festivalu pobrala osem zlatih aren, med njimi seveda tudi za najboljši film.
Hkrati naj bi bil to prvi film v seriji, ki bo poveličala najpomembnejše bitke hrvaških braniteljev v vojni 1991–1995, nekakšen začetek nacionalne filmske epopeje torej. Tudi če bo načrt uresničen, si je težko predstavljati, da bi se dovršenost tega filma kmalu ponovila, toliko manj, da bi se ponavljala serijsko.
Gre namreč za enkratno zlitje žanra in vsebine, akcijske vojne drame in domovinske ideje. Slednja je popolnoma nevsiljivo, »naravno« utelešena v prvem. Rečeno drugače, scenarist Ivan Pavličić in režiser Kristijan Milić sta enako dobro uporabila žanr, kot sta se dobro zavedala, kolikšna stopnja in kakšen odtenek patriotizma je najprimernejši.
Če se razgledujemo po svetovni kinematografiji, se zdi najboljša referenca film Terrencea Malicka Tanka rdeča črta (1998), z bistveno razliko seveda, da gre tam za bitko spektakelskih razsežnosti, v Milićevem primeru pa za manjši, a zelo krvav spopad.
Scenarij temelji na resničnem dogodku. Bilo je jeseni 1991 v Slavoniji, blizu Pakraca, ko so se hrvaški borci nepremišljeno zapletli v boj z neprimerno močnejšo srbsko stranjo. V improvizirano predelanem avtobusu v oklepnik, ki bi v mirnodobnem času vzbujal samo posmeh, se je dvajset vojakov odpeljalo v vas, za katero so vedeli, da so v njej Srbi, niso pa vedeli, koliko jih je.
Hoteli so jih malo znervirati, češ, v tem oklepniku nam nič ne morejo. Srbi so jih pustili blizu, potem pa so jih napadli. Hrvati so se iz svoje potujoče kripte zatekli v prvo hišo (številka 55). Nekaj časa so se branili s streljanjem skozi okna, toda Srbi, ki jim je pomagala JNA, so imeli tudi minomete.
Zabarikadiranim možem, ki jim je zmanjkovalo streliva in je bilo med njimi vedno več ranjenih in mrtvih, so poskušali pomagati borci s hrvaške strani, toda srbska premoč je bila prevelika. Naslednjega dne dopoldne so omagali, padlo je vseh dvajset. Film na koncu postreže z njihovimi fotografijami ter letnicami rojstva. Smrtni dan je znan.
V dobri uri in pol je morda samo deset minut, ki minejo brez oglušujočega streljanja. Zato glasbe v filmu skoraj ni, scenerija razsutega sveta je sivorjava, na obrazih ujetih vojakov vedno bolj jasno spoznanje, da jih čaka smrt. Če rečemo, da gre za hiperrealistično predstavo bitke, rečemo premalo: realizem dogajanja gledalca popolnoma posrka vase.
O domovinski ideji nihče ne govori, porazgubljena je med kletvicami, predvsem pa položena v odločitev, ki jo zagovarja komandant čete, da ranjencev ne bodo puščali samih. Na koncu Srbi s traktorjem odpeljejo mrtve čez blatno polje. To je film, v katerem ni nobene ženske in tudi nobene živali.
