Tiskane izdaje
Na Liffu se bo danes odvrtel tudi film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt pa en gren och funderade pa tillvaron).
Švedska komična drama v režiji Roya Anderssona, ki je prejela zlatega leva na filmskem festivalu v Benetkah, je zadnji del trilogije, ki jo je avtor podnaslovil »kako je biti človek«. Osredotoča se na par potujočih trgovcev, ki v kovčku prodajata tri artikle, vampirske zobe, smejoče se torbe in pustno masko.
Za razvedrilo ljudem, pravita, a ob njih se nihče ne zabava. Njuno zgodbo križajo številni karakterji v lepljenki skečev in scen, kot bi gledali gledališko igro, in tudi redki zunanji prizori dajejo vtis odrskih kulis in izdelane scenografije.
Navidezno burlesknost prizorov podpirajo v belo obarvani obrazi kot v nemih filmih ali klovnijadah. Imajo sicer iz zgodovine znano opremo nastopajočih v komičnih skečih na ulici, v gledališču ali na filmu, a delujejo kot zombiji, izžeti ljudje, neživljenjski in brezkrvni, katerih številni telefonski pogovori se skozi film izmenjujejo v istih izpraznjenih frazah: »Vesel sem, da si dobro.«
Grotesknost, bizarnost in praznost krepi bledost izbranih barv, tako scene kot kostumografije, pobito bledi odtenki sive, modre in zelene, kot v pralnem stroju tisočkrat sprani toni rjave. Dolgi in statični kadri ter skopi dialogi verižijo v srž absurdnosti in nesmisla odtujene družbe.
Zdi se, kot bi Andersson kadre, scene in skeče upodabljal kot slikar, ki z barvnimi prijemi poudarja elemente odtujenosti in osamljenosti. Kritiki njegove filme pogosto označujejo za depresivne. Naklonjeni mu bodo ljubitelji izrazitega avtorskega pristopa in specifične estetike, ki jo zaznamuje izbor rekvizitov iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja.
