Tiskane izdaje
Sonce je bog ... naj bi bile zadnje besede J. M. W. Turnerja tako na smrtni postelji kot tudi v filmu Mr. Turner v režiji Mika Leigha, s katerim je razprodani Linhartovi dvorani postregel Liffe.
Če ne drugače, se na Turnerja spomnimo vsako leto ob podelitvi slovite Turnerjeve nagrade v Tate Britain, s katero Britanci počastijo likovne umetnike, mlajše od petdeset let. Že sama nominacija za to nagrado je veliko priznanje, med nagrajence pa sodijo nekateri umetniki, ki jih izjemno občudujem, kot so Gilbert & George, brata Chapman, Anish Kapoor, Steve McQueen, fenomenalni Grayson Perry in še bi lahko naštevali.
Da so Britanci nagrado poimenovali prav po Turnerju, sploh ni čudno, saj je ta »slikar luči«, kot mu pravijo, pravzaprav romantični predhodnik impresionizma, nekatera dela, v katerih se forma sublimno razblinja, pa že oznanjajo abstraktno umetnost.
Tako kot je Turner s strastjo, z razumevanjem razmerij med svetlobo in temo, s poglobljenim razmislekom o moči barve na platna nanašal silo narave v obliki razbučanega in razjarjenega morja, ki se z ladjami poigrava kot z orehovimi lupinicami, kar je bila seveda priljubljena tema marinistov, nam tudi Leigh z mojstrsko kamero v maniri Turnerjevega slikarstva pričara biografijo uveljavljenega umetnika v zadnjih letih njegovega življenja, in sicer po smrti očeta, na katerega je bil močno navezan. Leigh ne problematizira ničesar, ne Turnerjevega neobičajnega odnosa do žensk, nezakonskih otrok, ki jih nikoli ni priznal, do prostitutk ali lastne matere, ki je menda končala v psihiatrični ustanovi. Tudi ne morebitnih socialnih težav, na katere je kot brivčev sin morda naletel med elegantnimi kolegi na Kraljevi akademiji umetnosti. Nekoliko se dotakne negodovanja preprostejših ljudi, ki v gledališču smešijo njegove umetnine, pa tudi tega, da naj bi ne bil ravno po godu kraljici Viktoriji. Čeprav nekdo od filmskih likov omeni, da cinizem ni na mestu, kadar razpravljamo ali pišemo o umetnosti, s čimer se popolnoma strinjam, je začuda precej karikirano prikazan predvsem John Ruskin (upodobi ga Joshua McGuire), vizionarski kritik viktorjanske dobe, zaščitnik Turnerja in pomembni sopotnik prerafaelitov.
Kot Turner je brilijanten Timothy Spall, prav tako Dorothy Atkinson v vlogi njegove dolgoletne gospodinje, ki trpi za luskavico. Samo hvaležni smo lahko, da se Turnerja niso najprej domislili v Hollywoodu in bi si ga bili prisiljeni zapomniti v upodobitvah Leonarda di Capria ali Brada Pitta, ob katerih bi trpeli Julia Roberts ali Angelina Jolie.
Če nas je Turner dvignil k soncu, nas je že danes v temo avstrijskih kleti pogreznil Ulrich Seidl s filmom V kleti, ki nam odpre pogled v sicer prikrit, zamolčan in misteriozen svet avstrijskih kleti.
Naši sosedje v njih ne hranijo le ozimnice, ampak izživljajo svoje seksualno in emocionalno motivirane fantazije in fantazme. Vsaj zame med najbolj zanimive prizore tega filma sodi kletno razpravljanje o muslimanski skupnosti oz. islamu, kot si ga razlaga skupina ljubiteljev orožja oz. prostočasnega streljanja. Veliko prostora avtor filma namenja mazohizmu, perverziji, ki jo je v Nemčiji rojeni, vendar v Gradcu živeči psihiater Richard von Krafft-Ebing v pomembni enciklopediji seksualnosti iz leta 1886, v kateri je prvič medicinsko definiral različne oblike perverzij, poimenoval z neologizmom mazohizem, ki ga je izpeljal iz priimka avstrijskega pisatelja, svojega sodobnika Leopolda von Sacher-Masocha.
Leta 2008 je svet pretresla ena izmed najbolj grozljivih kletnih zgodb iz avstrijskega Amstettna, ko je bila po štiriindvajsetih letih ujetništva in mučenja osvobojena Elisabeth Fritzl, žrtev očeta Josefa. Naj bi nas to navedlo na misel, da so sosedje na senčni strani Alp močneje podvrženi perverzijam, fašistoidnosti, malomeščanski zlaganosti?
Nikakor ne. Kleti so povsod. Žal tudi tiste mračne. Seveda ne le pod zemljo, ampak tudi v glavah. V avstrijske lahko pogledamo in se zgrozimo po zaslugi izvrstnih umenikov, kot so Thomas Bernhard, Elfriede Jelinek in nenazadnje tokrat tudi Ulrich Seidl. Umetnot je tudi za to, da nam odpre oči. In zato je tudi Liffe.
***
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma
