Pred začetkom letošnjega 22. ljubljanskega filmskega festivala razmišljam o kulturi in položaju filmskih ustvarjalcev znotraj nje v aktualnih, skorajda izjemnih razmerah, ko se krčijo sredstva na vseh ravneh javnega financiranja.
Za filmsko, po novem širše, avdiouvizualno ustvarjalnost ni bilo nikdar denarja na pretek, vedno je bilo čutiti ostro tekmovalnost med kandidati za javna sredstva, zato imajo morda filmarji danes manj travm pred že izvedenimi in še napovedanimi dodatnimi rezi v proračunski delež, namenjen kulturi, kot drugi razkošneje financirani sektorji.
Včeraj sem poslušala kontaktno radijsko oddajo, kjer je večina poslušalcev zatrjevala, da njim ne bo hudo ob napovedanem poglabljanju krize dodatno zategniti pasu, saj so navajeni na skromnost in varčnost. In sem takoj potegnila vzporednico s filmsko industrijo pri nas, ki se je venomer nekako stisnjena na rob, vključevala v kulturno dogajanje, kot da se ne moremo čisto odločiti, ali spada vanjo ali ne.
In če se takole povprek ozrem čez teh 22 let od ustanovitve LIFFa naprej, so vendarle najbolj dvigovale prah ravno tiste domače filmske stvaritve, ki so bile najbolj plod tega mejnega položaja, plod neodvisne in neuveljavljene scene, ki si je šele post festum ali skorajda po pomoti priborila javno podporo, ali pa sploh ne.
Skorajda zgražanje pri kolegih in navdušenje pri mulcih je daljnega leta 2004 povzročil film Tu pa tam, ustvarjen dobesedno za drobiž, mladega režijskega nebodigatreba Mitje Okorna, ki se po dolgih letih čakanja vrača na velika vrata.
Nekako po pomoti je bil kot celovečerec sproduciran film Kruh in mleko Jana Cvitkoviča, ki je kot prvi slovenski režiser prejel glavno nagrado festivala LIFFE - vodomec. Cvitkovič se je že s tem svojim debijem v tujini izkazal kot eden največjih talentov med slovenskimi režiserji.
In zdaj se napoveduje Nejc Gazvoda in njegov Izlet. Film, ki me je spet enkrat spomnil, zakaj
nisem nikdar izgubila vere v moč filma in ne vere v slovenski film. Produkcijski minimalizem je popolnoma presežen z vizualnim prebojem avtentičnih čustev treh mladih igralcev, ki se lepo zlijejo v dramaturško koherentno celoto. Brez prenarejanja in kopiranja žanrskih trikov, izvirna zgodba in izvirna filmska glasba (glej, in predvsem poslušaj napovednik New Wave Syria).
Ker je eden glavnih glavnih ciljev delovanja kulturnega področja omogočanje najbolj kakovostnega umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, je toliko pomembneje, da se znotraj tega sektorja ustvarijo razmere, da bodo talenti, kot je Nejc Gazvoda, in programi, kot je bil nekoč LIFFe, ob pravem času in v pravem obsegu deležni podpore iz državnega proračuna.
Gre za to, da se ravno tako v kulturi kot na drugih področjih brezkompromisno uveljavi preglednost dela javnih ustanov, uveljavi zakonodaja, ki ne dopušča izjemnih financiranj in obvozov v zakonskih ureditvah posameznih področij, ki bi dovoljevali na primer konflikt interesov v upravljanju, oziroma neustrezen nadzor nad rabo namenskih sredstev.
Kajti transparentnost postopkov izvedbe javnega financiranja in legalizirana formalna ali neformalna možnost za vpliv posameznih interesnih skupin na odločanje o financiranju najbolj vpliva na končne rezultate delovanja posameznih javnih ustanov v kulturi; to pa je predvsem kakovost izvedenih programov in projektov. Blaginja, ki jo kultura lahko vrne državljanom, je, najbolj preprosto povedano, kakovosten in dostopen program.
Premalo imamo talentov, da bi nam ti obupano uhajali čez mejo ali svoja najbolj ustvarjalna leta zapravljali za čakanje, da bodo na odgovorna mesta, prišli ljudje, ki res vedo, zakaj so se nanje podali.
Jelka Stergel, prva direktorica in pobudnica LIFFa.