Tiskane izdaje
Če bi o osebnosti švedskega režiserja Rubena Östlunda sklepali na podlagi njegovega filmskega opusa, bi ga morda najlaže opisali z besedno zvezo urbani voajer. S štirimi celovečernimi filmi, dvema kratkima in dvema dokumentarcema je štiridesetletni režiser že dobil kopico nagrad na svetovnih festivalih. Letošnji Liffe se mu z retrospektivo posebej posveča.
Nekdanji ekstremni filmar, ki na vrhove pleza za adrenalinskimi prostimi smučarji in na filmski trak lovi njihove akrobacije, se je v filmski šoli v Gothenburgu tako rekoč čez noč umiril in svojo kamero z belih strmin usmeril na ulične vogale, cestne ovinke, v parke, učilnice in okna sosednje hiše.
Začel se je navduševati nad podrobnostmi, drobnimi človeškimi gestami, pojavi, posameznimi izseki življenja, ki se s svojo značilno dramaturgijo v nekaj minutah odvrtijo pred objektivom kamere, ki tiho ždi na stativu. Obsesivno-kompulzivna soseda in njeni dnevni obredi, zapostavljeni desetletnik, ki brenka na kitaro in tava po mestnih ulicah, pijani najstniki, zaljubljenci med nežnim paritvenim obredjem ...
Njegova kamera potrpežljivo čaka na razplet pijanskega druženja ob ruski ruleti, v višini ključavnice kuka v sobo razposajenih najstnic in jim okajenim sledi na mestni avtobus in naprej v park ali pa kot nadzorna kamera snema vandale, ki med objestnimi pohodi po mestu doživijo tudi kakšen kreativen preblisk – na primer v celovečernem prvencu Kitarski mongoloid, ko »tatovi koles« moško kolo za vedno priklenejo tako, da njegovo ogrodje nataknejo prek cestne svetilke.
Kot muha na steni
A Östlund je veliko več kot le urbani voajer. Je kritični opazovalec družbe, svojevrsten socialni antropolog. Ustvarja kolaže, mozaike na videz nepovezanih prizorov švedskega sodobnega življenja in med njimi identificira družbene motnje, ki se razločno in usodno kažejo na posamezniku.
Enkrat se iz delčkov življenja izriše študija osamljenega posameznika, odpadnika, ki ne podlega družbenim normam (Kitarski mongoloid, 2004), drugič subtilno obravnava vpliv skupine na posameznika, ki pod vplivom psihologije množice odpove v ključnih situacijah (Nenamerno, 2008), in se študiozno loti nasilja med mladimi (Igra, 2011, ki je na Liffu gostovala pred tremi leti).
Čeprav statična in v tem pogledu pasivna kamera kot »muha na steni« nekje v višini pasu snema dogajanje in večkrat protagonistom »reže glave«, je pogled vedno aktivno opredeljen do izsekov družbene realnosti, in to z izborom komičnih dejanj slehernika, absurdnih reakcij ali nesmislov pod vplivom hormonov ali/in alkohola.
Tako Östlund na primer ustvari rekonstrukcijo resničnega ropa banke, ki se je sredi belega dne zgodil leta 2006 v Stockholmu. V dvanajstih minutah filma Incident pred banko (2009) se pokaže vsa grotesknost situacije dveh nesposobnih roparjev, ki po ustrahovanju bančnih uslužbencev in komitentov ter naključnih mimoidočih poskušata s svojim plenom ubežati na malem skuterju, kar jima prav klavrno spodleti.
V pripravah na celovečerni film Nenamerno posname kratko vinjeto Prizor iz življenja št. 6882 (2005), kjer moški podleže provokacijam prijateljev in z nevarno visokega mostu skoči v morje. Tema, ki Rubena Östlunda okupira za nekaj let, so torej dramatična dejanja posameznika, ki jih sprejme, da bi se izognil družbenemu posmehu.
V svojem zadnjem z letnico 2014 datiranem delu Višja sila – ki ga je v Cannesu žirija nagradila v sklopu Poseben pogled – se Östlund vsaj posredno spet vrne v hribe. V francoske Alpe na smučanje postavi družino, ki je priča nevarnemu prizoru, ko se utrga snežni plaz.
Reakcija očeta omaje zaupanje preostalih družinskih članov in poruši ravnovesje v osnovni celici. Östlund pozornost posveti krizi družine, ko pater familias ne odigra vloge zaščitnika, skladno z družbenim kodeksom. S tem filmom tudi zapusti svoj observacijski slog in se bolj usmeri v dialog in študijo karakterjev.
Vsekakor avtor, vreden pozornosti.
