Tiskane izdaje
Prvi Liffe, ki sem se ga udeležila kot gledalka, je morda potekal pred desetimi, enajstimi leti, ampak tisti Liffe, ob katerem so očitno zbledeli spomini na prvega, se je zgodil leta 2004, ko so bile Ruševine - film za katerega sva z režiserjem Janezom Burgerjem pisala scenarij -, premierno prikazane na Liffu. Še danes se živo spominjam projekcije ob nabito polni Linhartovi dvorani, publike, reakcij med in po ogledu ... evforije ob svoji prvi takšni izkušnji, trepetanja, ker se mi je zdelo da čutim dihanje vsakega posameznika v dvorani. Tisti trenutek, v katerem naše lastne emocije nenadoma oživijo v gledalcu, je točno tisto, zaradi česar ustvarjamo filme. Trenutek, v katerem postajamo eno z gledalcem, trenutek, v katerem smo lahko tudi mi samo publika, in publika soavtor. Zlitje. Tega nikoli ne pozabiš. 15. Liffe je moj prvi Liffe.
Kaj bi se moralo zgoditi, da si ne bi ogledali niti enega filma na letošnjem festivalu?
Hm, verjetno je odgovor, če ne bi bila v Ljubljani. Ampak pred enim tednom nisem bila v Ljubljani. Zaradi Liffa sem prišla iz Beograda. Po Ljubljanskem maratonu in Liffu se končno prostovoljno prepuščam zimi. Primerjava maratona z Liffom seveda ni slučajna. Po desetih dneh se bom počutila natanko tako, kot po maratonu. Pogledala bom 25 filmov, polna vtisov in tudi utrujena od vseh čustev, ki jih bom direktno ali indirektno preživela ... v nekem trenutku morda niti ne bom več vedela, kaj vse sem videla. In točno tisti občutek, izgubljenosti v slikah neskončno potrebujem, vsaj zdi se mi, da se po tem občutku naposled vedno najdem.
Če bi bili programski vodja festivala, kaj bi spremenili/dopolnili?
To dejansko ni vprašanje, na katerega bi si upala kar tako odgovoriti. Res je, da včasih najbolj razvpiti filmi najbolj razvipitih festivalov, torej festivalski mainstream, ni tisto, kar bi si človek želel za svoj mentalno-emocionalni izziv. To seveda ni problem Liffa, zastavljen kot revijalni festival se temu težko izogne. Mislim pa, da Liffe največ pridobi s spremljevalnimi sekcijami, retrospektivami ... Za mlado publiko je na primer neskončno pomembno, da ima priložnost spoznati, da je Nevarna metoda Cronenbergov najslabši film. Osebno bi si želela več extravagance.
Katerih filmov med letošnjo ponudbo ne boste zamudili?
Film Kurjač, ker je Balabanov eden od največjih genijev današnjega filma, njega nikoli ne zamudim. Torinski konj Bele Tarrja je nekaj ob čemer se človek počuti kot da je Dreyer spet živ. Viharni vrh, ker je Akvarij, prejšnji film Andree Arnold, eden mojih najljubših filmov zadnjega desetletja. Von Trierjeve Melanholije ne bi zamudila na platnu, ker je nežnost velikega manipulatorja, ki zna bit preveč brezčuten, nekaj, kar se ne zamuja.
Pisma Sv. Nikolaju si bom ogledala z velikim zanimanjem. Videti hočem, kako je Mitji Okornu uspela rahločutnost v veliki produkciji. Sramote se neskončno veselim, ker čutim da je je Daniel Day Lewis v Michaelu Fassbenderju dobil resnega tekmeca. S Faustom bom zaključila, tako kot se spodobi v času, v katerem se o obstoju duše ne sprašujejo samo tisti, ki so nase pozabili.
Kako Liffe po vašem mnenju vpliva na vzdušje v mestu?
Mogoče sem za lastno kontemplativno stanje, v katero padem ob Liffu kriva sama. Imam pa občutek, da bi se več festivalskega »šundra« prileglo.
Kako se spremeni vaš dnevni ritem v času festivala?
Če gledam 2, 3 ali 4 filme na dan, je jasno, da je v času festivala moje življenje podrejeno filmom, oziroma, moje življenje v času Liffa postane film. Neprecenljivo.
