Mira Stupica: kako je Sartre iskal hudiča v Bohinju

Legendarna jugoslovanska igralka je umrla pred nekaj dnevi pri 93 letih, Slovenijo je obiskovala z možem Bojanom Stupico, izjemnim režiserjem.

Objavljeno
22. avgust 2016 15.45
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Pred dnevi je v starosti 93 let umrla Mira Stupica, ena od najbolj cenjenih srbskih in jugoslovanskih gledaliških in filmskih igralk. Sila plodovita in prepoznavna je postala po poroki s slovenskim igralcem in režiserjem Bojanom Stupico, s katerim je delala v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu in drugod.

Bojana Stupico je velikokrat omenjala kot najpomembnejšo osebo v svojem življenju, o njem je pogosto govorila tudi po njegovi smrti leta 1970. Poročila sta se leta 1947 v Kranju, v tem mestu najbrž zato, ker je blizu Golnika, kjer se je Mira zdravila zaradi tuberkuloze. Izjemni Stupica, Mirin drugi mož, je najbolj od vsega in vseh opredelil njeno kariero. Po 23 letih zakona je Mira ovdovela. Leta 1973 se je poročila s politikom Cvijetinom Mijatovićem, poznejšim predsednikom predsedstva SFRJ.

Med arhitekturo in gledališčem

Bojan Stupica je v Ljubljani študiral arhitekturo, ko pa je začel obiskovati gledališča po Evropi, ga je gledališki svet povsem zasvojil. V mlajših letih je igral, pozneje pa se je posvetil režiji. Režiral je v Ljubljani, Mariboru, Trstu, Zagrebu in Beogradu pa tudi v manjših krajih skupne države in na tujem: v Pragi, na Dunaju, v Budimpešti, Varšavi, Baslu, Moskvi ... Njegovi starši so bili razočarani, ker je opustil resen študij arhitekture, zato se je po vojni odločil diplomirati in med drugim sodeloval pri projektiranju Nebotičnika. Poročen je bil s Savo Sever, s katero sta imela sina Matijo.

Med vojno so Bojana Stupico internirali v fašistično taborišče Gonars, kjer je resno zbolel, zatem so ga tako kot njegovo ženo preganjali. Tisto obdobje je pustilo na njem resne zdravstvene posledice, zaradi katerih si je moral pri hoji pomagati z oporo.

Leta 1945 je postal ravnatelj ljubljanske Drame, vendar je želel ostati predvsem režiser. Posnel je tudi enega prvih slovenskih filmov, Jara gospoda (1953), v katerem je nastopila tudi Mira.

Na študijskih potovanjih v Moskvi in Leningradu je spoznal delo v tamkajšnjih gledališčih in tedanjemu Komiteju za umetnost in kulturo v Beogradu predlagal ustanovitev osrednjega jugoslovanskega gledališča.

Sodelovanje zakoncev

Tako je leta 1947 nastalo znamenito Jugoslovansko narodno gledališče, Bojan Stupica pa je bil tudi njegov umetniški vodja, delal pa je tudi kot režiser in scenograf. Tam je spoznal igralko Miro, eno največjih jugoslovanskih igralk, in potem vseskozi pomembno vplival na njeno igralsko pot. Skupaj sta ustvarjala kultne predstave, kot sta Kralj na Betajnovi in Mirandolina, ki sta gostovali v Parizu, na Dunaju, v Budimpešti, Benetkah, Varšavi, po Sovjetski zvezi ... O možu je Mira dejala dejala: »Bojan je bil moj Pigmalion in moja univerza. Zame je bil edini, največji, najboljši, najgloblji, najzanimivejši ...«

Po selitvi v Beograd se je v Slovenijo vračal le še kot gost.

Bojanu so iz zavisti, ker je imel uspešne predstave in za ženo najlepšo igralko, začeli metati polena pod noge, zato sta se z ženo preselila v Zagreb in od leta 1955 do 1957 zelo uspešno delala v Hrvaškem narodnem gledališču.

Po vrnitvi v Beograd je Mira spet igrala v Jugoslovanskem dramskem gledališču in v Beograjskem dramskem gledališču, nastopati je začela tudi v filmih in televizijskih serijah. Zadnjo vlogo je odigrala leta 2011 v komediji Srđana Dragojevića Parada, kjer se je pojavila v dveh prizorih kot babica Olga.

Težave

Čeprav je Bojana Stupico oboževala, ji v zakonu z njim, kot je pripovedovala – s tako obilnim, velikim, močnim, bučnim, s telesno okvaro, težavnim značajem, neozdravljivo nagnjenem k alkoholu, ni bilo vedno lahko. Takole je opisala eno od prigod: »Leto 1954. Železniška postaja, poslavljanje od Bojana, ki odhaja na zdravljenje alkoholizma v Švico. Bojan dobro pod gasom. Molči, s pogledom me ubija. Šepetaje prosim sprevodnika, naj pazi nanj, naj mu ne dovoli, da bi še pil. Bojan se povzpne brez pozdrava ... Držeč se za palico se hitro obrne in mi z vso močjo primaže klofuto.«

Mira Stupica je leta 2000 objavila knjigo spominov Šaka soli (Pest soli), v kateri je popisala eno od svojih bivanj v Bohinju, kamor sta z Bojanom Stupico večkrat prihajala.

V Bohinju

»Poleti leta 1968 ali 1969 sva se spet odpravila v Bohinj in obiskala dom Vladimira Dedijera, Titovega biografa, v Stari Fužini. Pri njem sta bila takrat v gosteh veliki filozof Jean-Paul Sartre in gospa Simone de Beauvoir (ki je s prijateljico nadaljevalo pot v Grčijo). Delali so nekaj okrog Russlovega sodišča. Počakala sva, da mine vročina in prišla na obisk zvečer, precej pozno in tam naletela na delovni mizi na ostanke črnega kruha, kranjske klobase in slovenske zaseke (to je njihova specialiteta: prekajena slanina z začimbami in z veliko česna). Bilo je tudi veliko izpraznjenih steklenic in vse je pravzaprav močno vonjalo po česnu in alkoholu. Oba sta bila precej pod gasom. Ko je Vladimir videl, da opazujem prazne steklenice, se je nasmehnil in rekel: ‛Pijeva vino, ker nimamo vode, varčujemo z njo, suša je!‛ Okno sobe, v kateri sta delala in jedla, je bilo obrnjeno na goro, kjer so našli mrtvega Dedijerjevega sina. Uradna verzija je bila, da je šlo za samomor, ampak Vladimir je vztrajno trdil, da mu je sina ubila naša policija. Pogovor je v glavnem tekel v francoščini in nama je Vladimir malo pomagal. Sartre se je zanimal za Andrića, ki ga je izjemno cenil kot pisatelja, ker ‛s tako malo besedami odkriva univerzalnost človekovega odpora in boja za življenje proti zlu in smrti‛.

To je bil sploh čuden večer. Na naju sta legla njegova avtoriteta in pomanjkljivo znanje jezika, onadva sta pila vse več in več, midva trezna pa sva se počutila povsem odveč. Vladimir se je v nekem trenutku nagnil k meni in zašepetal: ‛Pozimi sem dobro oklofutal tvojo kolegico Jeanne Moreau.‛ Zgroženo rečem: ‛Kako si lahko tako velikanski udaril to nežno in sijajno osebo?‛ ‛Ne skrbi, vrnila mi je.‛ ‛Vrnila ti je?‛ ‛Da.‛ ‛Tvoja moč in njena moč.‛ ‛Kaj njena moč, kaj njena moč? Ali veš, da je bil Sartre sijajen boksar in da bi lahko nas vse tri takole, nocoj, pretepel.‛

Opazujoč Sartra, tako drobnega, z velikansko dioptrijo in tistim očesom, ki je nenehno bežalo na stran, sem se blago in z nejevero smehljala. Toda Sartre je iz Vladimirovih boksarskih gest razumel, o čem je govor, in mi je povsem resno prikimal z glavo. Prijel je mojo roko in dolgo gledal v dlan pa zatem v moje oči in spet v dlan, Ni mi rekel, kaj je tam videl, nenadoma pa me je vprašal: ‛Ali morda veste, kje je ta cerkvica, v kateri je naslikan beli hudič?‛ Morda sem zaradi nelagodja, ker sem se ves večer počutila inferiorno zaradi njegove veličine in svoje slabe francoščine, pokimala z glavo, še preden sem razumela, kaj mi govori. Bojan me je samo debelo pogledal. ‛V redu,‛ je dejal Vladimir, ‛pridite jutri na kosilo, potem pa bomo šli do te tvoje cerkve, ki Sartra zelo zanima.‛

Tisti večer sem hotelskega portirja vprašala, ali ve za belega hudiča. ‛Ne,‛ je dejal. Zjutraj sem vprašala sobarico, potem trafikanta pred vhodom in zatem vse mimoidoče po vrsti. Nihče ni vedel. Toda poldne se je bližalo in lotevati se me je začela panika. Nazadnje sem vprašala nekega ribiča, ki je z mostu zamahoval s trnkom. ‛Da, vem, takoj tu, takoj ko prečkate most, na desni strani je mala kapela in ko vstopite, takoj za vrati boste našli svojega belega hudiča. Morate pa vedeti, da ni bil vedno bel, obledel je revček zaradi bohinjske vlage in bohinjskega dežja.‛ Cmoknila sem Slovenca, kamen z mojega srca pa je padel v reko, Rešena!

Z žgočega sonca smo vstopili v hlad in mrak cerkvice. Hudič nas je čakal za vrati. Sartre ga je molče gledal. Bojan in jaz sva šla ven, da nikakor ne bi slišala tega sijajnega kartuzijanca, kako se trudi, da bi odkril, v kateri zgodovinski in cerkveni konstelaciji bi lahko nastal moj beli hudiček. In morda je človek tudi zadel vlažni razlog njegove bledice. Tega ne bom nikoli zvedela.

Ko se je Sartre po nekaj minutah stopal iz temne kapelice na bleščeče sonce, se je spotaknil na pragu in grdo padel. Z Bojanom sva nagonsko storila najboljše možno: nisva hotela prizadeti njegovega dostojanstva in iskati njegovih očal, ki so odletela, in sva pustila, da se je ta majhen velik človek sam izvlekel iz zoprne situacije. Z Bojanom sva ta čas zaneseno gledala na bele vrhove mogočnega Triglava in se glasno čudila.«