Mizantrop, ki obvlada komedijo

Novica, da na HBO po šestih letih prihaja komična TV-serija Nikar tako živahno, je dvignila kar nekaj prahu. V nasprotju s številnimi, pred kratkim obnovljenimi sitcomi (kot so Polna hiša ali Will in Grace) je komična nanizanka Larryja Davida obveljala za TV-serijo z najbolj dosledno izpeljanim komičnim konceptom. Po ogledu prvega dela nove sezone se zdi, da to še vedno drži.

V večkrat nagrajeni komični TV-seriji Nikar tako živahno Larry David (soavtor sitcoma Seinfeld) igra samega sebe. Nanizanko je HBO lansiral leta 2000, v njej pa spremljamo vsakdanje življenje Larryja, ki po zaslugi dobičkonosnega Seinfelda z ženo živi v luksuzni hiši v Los Angelesu. Gonilo dogajanja je Larryjeva posebna, mizantropična – morda celo antihumanistična – drža do sveta.

V njegovem svetu se stvari zapletejo, ker se na primer ljudje v trgovini poskušajo vriniti v vrsto, ker nekdo ne zna parkirati v označeno parkirno mesto, ker je nekdo na letalu oblečen v (pre)kratke hlače ipd. Toda srž TV-serije ni v nizanju absurdnih observacij iz vsakdana, ampak v tem, kako naposled pretvori naperjenost glavnega junaka do življenja v komično linijo oziroma več linij, jih razvije in transformira v pravo komedijo.

Spolzka humanitarnost

Tako, denimo, opažanje, da je kupljen nož zapakiran v nepredirno plastiko (da bi človek prišel do njega, potrebuje prav nož), poveže s temo nespodobnih seksualnih igric v avtu. Njegova prijatelja, zakonca Greene, zaradi teh doživita prometno nesrečo in ne moreta zlesti iz avta, ker se jima zatakne varnostni pas. Larry jima prihiti na pomoč z na novo kupljenim, še zapakiranim nožem; a ne more do njega, ker je zavit v nepredirno plastiko.

V prvih osmih sezonah, ki so se končale leta 2011, se je v Larryjevem življenju marsikaj spremenilo. Če se je na začetku zapletal predvsem z ženo in prijatelji, se drugačna dinamika vzpostavi, ko na ženino pobudo sprejme v svoj premožni dom temnopolto družino Black, žrtve orkana Katrina. Njegovi novi sostanovalci so seveda vir številnih zadreg, zlasti prepričljivo TV-serija predstavi občutke krivde premožnih liberalnih belcev, ki živijo v neprestanem strahu, da jim bo ušla kakšna rasistična izjava, kar njihovi gostje hitro zlorabijo v svoj prid. Larry tu poskuša ravnati sočutno, humanitarno, a očitno je, da se razmerje z Blackovimi ne bo izšlo gladko.

Larry se kasneje loči od žene, sčasoma se odselijo tudi Blackovi, pri njem ostane le njihov sorodnik Leon, ki sicer edini od Blackovih ni bil žrtev Katrine. Larry in Leon postaneta prava prijatelja in izjemen komični par. V tem obdobju Larry spet hodi na zmenke, a s konstantnim nezadovoljstvom z ustrojem sveta ne more ravno navdušiti morebitnih izvoljenk.

Osnovno gibalo TV-serije je torej komični junak, ki se nikakor ne more spraviti s svetom, ter splošna ugotovitev, da nekaj v tem svetu – v tem, kako so urejeni medčloveški odnosi, predvsem pa delovanje družbe na ravni nepisanih pravil sobivanja – radikalno šepa.

Rezultat tovrstnega soočanja s svetom je dobra komedija, ki delno temelji na tezi ustvarjalca TV-serije, da pripadniki manjšin niso a priori žrtve. V Nikar tako živahno se znajo temnopolti, ženske, gibalno ovirani in bolniki, otroci, istospolno usmerjeni in Palestinci zelo dobro postaviti zase in nesramnemu Larryju učinkovito vrniti udarec. Komičnost serija prav gotovo črpa iz tega, da je glavni junak konstantno največji poraženec svojih podvigov, a kljub temu nikoli ne popusti v svoji drži in ravnanju.

Tudi novi del nadaljevanke sledi takšnim zastavkom. Larry napiše muzikal Fatva, odrsko priredbo zgodbe Salmana Rushdieja, proti kateremu je ajatola Homeini izrekel fatvo. Številni producenti na Broadwayu se ogrejejo za njegovo delo.

Pri tem se poskuša znebiti svoje asistentke, ker je nesposobna, a se je zaradi politično korektne senzibilnosti ne more, saj je ta gibalno ovirana in povrhu žrtev spolne zlorabe. Izkaže se, da mu je asistentko zaradi iste zagate – kako odpustiti nesposobnega delavca, ki je obenem »žrtev« – podtaknil zvezdnik Jimmy Kimmel. Larry najde rešitev v tem, da jo podtakne Susie, ženi svojega najboljšega prijatelja. Pri tem se Larry čisto po nepotrebnem vmeša še v poročne priprave lezbičnega para, pri čemer njegove sugestije privedejo do spora zaročenk.

Seveda se tudi tokrat nič ne izide dobro. Larry se na pogovorni oddaji Jimmyja Kimmla norčuje iz iranskega ajatole, ta pa zaradi žalitev izreče fatvo proti Larryju. Zatem se Larryju in njegovi Fatvi odrečejo broadwayski producenti, ki se bojijo političnih posledic sodelovanja z njim. Lovi ga tudi razjarjena lezbijka, ki ji je uničil poroko, nazadnje pa dobi batine od Susie, ki je besna, ker ji je ­podtaknil nesposobno ­asistentko.

Larryjeva nezaupljiva drža

Če se zdi na prvi pogled nadaljevanka komentar ne preveč pomembnih civilizacijskih ritualov, ki naj bi kot nevidno tkivo držali skupaj določeno skupnost, se ravno skozi te banalnosti vseskozi dotika resničnih problemov ameriške družbe. Pri tem je ključno, da Larry nikoli ne popusti kakšnemu humanističnemu patosu, ampak ohranja svoj nezaupljivi pogled na vse in vsakogar. Samo tako lahko prepričljivo (torej kot zares problematične) obravnava politične teme rasizma v ZDA, razslojevanja, odnosov med spoloma, bližnjevzhodne krize itd.

Na enem od pogovorov, s katerimi je resnični Larry David reklamiral nov zagon svoje kultne serije, je na vprašanje, kakšen odnos ima do živali, odvrnil: »Živali sovražim skoraj tako kot ljudi.« Ta antihumanistična naperjenost odzvanja tudi v novi sezoni, čeprav vse komične linije niso enako dobre in enako dobro izpeljane, kot so bile v najboljših primerih v prejšnjih sezonah.

Po doslej videnem je dobrodošlo že to, da v svetu dobronamernih, patetičnih in politično anemičnih komedij – naj bodo filmske ali televizijske – nekdo še vedno brezkompromisno in za vsako ceno ohranja komičnega duha.