Tiskane izdaje
Angleži imajo Prevzetnost in pristranost, Rusi Doktorja Živaga in Ano Karenino, Američani Velikega Gatsbyja, ultimativna slovenska ljubezenska romanca pa se je utelesila v Tavčarjevem Cvetju v jeseni. Ki pa je več kot samo to, saj je na debelo podložena z domoljubjem in zato tudi pomembna knjiga o slovenstvu.
Angleži imajo Prevzetnost in pristranost, Rusi Doktorja Živaga in Ano Karenino, Američani Velikega Gatsbyja, ultimativna slovenska ljubezenska romanca pa se je utelesila v Tavčarjevem Cvetju v jeseni.
Ki pa je več kot samo to, saj je na debelo podložena z domoljubjem in zato tudi pomembna knjiga o slovenstvu.
Osrednja narativna linija, ki jo vsi dobro poznamo in je ni treba obnavljati, ponuja romanco, katere srečno izpolnitev prepreči bolezen.
Tu ni nič posebej izvirnega. Zato pa je zanimiv kontekst, ki spremlja zgodbo Janeza in Mete. Dogajanje je postavljeno na Gorenjsko, v idilični kmečki svet pod Blegošem. Vse polno je opisov kmečkih opravil, starih preprostih jedi, družabnih običajev na vasi, vaških sporov, skratka, take in drugačne in zelo slovenske folklore.
Poleg tega je Ivan Tavčar v povest nametal veliko gorečih domoljubnih izjav o slovenski zemlji, slovenskem kmetu in kmetici, takih, ki bi bolj kot v literaturo sodili v kak uvodnik političnega časopisa, ugotavlja že literarni zgodovinar Matjaž Kmecl.
Pravo slovenstvo
Kajti tisto pravo slovenstvo je po Tavčarjevem mnenju na kmetih. Glavni lik, odvetnik Janez, je po Kmeclu nekakšen slovenski Kandid, ki sanja, da bo živel z mlado ženo in otroki na kmetih, v sožitju z naravo. Skladba Urbana Kodra iz istoimenskega filma režiserja Matjaža Klopčiča, posnetega leta 1973, odigrana na citre in polna gorenjskega melosa, brenka na iste domoljubne strune.
Zakaj je zgodba še vedno tu, zakaj doživlja predelave v gledališke predstave, muzikale in podobno, zakaj živi toliko različnih življenj, pravzaprav ni zelo zapleteno vprašanje. Prvi ji je status kanonskega besedila dal literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, ko jo je še za časa avtorjevega življenja uvrstil v njegove Zbrane spise, potem pa so Tavčarja in njegovo literaturo zelo intenzivno raziskovali literarna zgodovinarka Marja Boršnik in drugi literarni zgodovinarji.
Od tu do šolskega kurikuluma in sicer prisilnega, a množičnega bralstva je kratka. V primeru Cvetja v jeseni mlado bralstvo niti ni čutilo kake hude prisile in je povest kmalu posvojilo – vsaj sama se je spomnim kot prijetnejši del domačega branja.
Poleg tega so knjigo v sto letih od izida ponatisnili kar 40-krat in je dosegljiva po knjižnicah in knjigarnah v najrazličnejših izdajah. Tisto, kar niso naredila domača branja, sta naredila istoimenski film in nadaljevanka iz leta 1973, ki je bila na sporedu televizije skoraj vsako leto. Skratka, s količino Cvetja v jeseni v naši kulturi nikoli nismo varčevali, mladina mu je že dolgo načrtno izpostavljena.
Dobra plat vsega tega je, da ta povest zbuja pri šolarjih vtis, da je slovenska literatura lahko tudi nezatežena, na širši ravni pa širi pozitivno nacionalno samopodobo (kljub temu da je slovensko podeželsko idilo prepredla s tragiko). Za mnoga druga slovenska literarna dela in literate tega ne moremo trditi. Cankarja lahko krivimo za hlapčevski sindrom Slovencev, Prežih pa je zaslužen za to, da se vidimo kot samorastniki, ki bijejo večni boj na požiralniku. V nasprotju z njima nas Tavčar prepričuje, da živimo v raju na zemlji.
Ključni elementi zgodbe po stotih letih še vedno delujejo, marsičemu pa se seveda tudi čudimo. V glavni vlogi nastopa jezični dohtar, ki se pri 38 letih počuti že nekoliko odcvetel. Danes se 38-letniki počutijo mladi in so tudi zelo dobro zastopani med mladoporočenci.
Pol otrok, pol devica
O ženski protagonistki, ki ima angelski obraz svete Cecilije z Rafaelove slike, se v povesti govori kot o otroku, ki še ne ve, zakaj so moški na svetu. Prvoosebni pripovedovalec med drugim izjavi: »Takoj sem videl, da je še pol otroka, pol device, torej najlepša stvaritev, s katero je osrečil Bog zemljo in moške na nji!« Potem v nekem drugem, tudi zelo znanem prizoru, ta starejši meščanski moški mlado kmečko deklico napeljuje k poljubu (ki je postal najbolj znan slovenski filmski poljub).
Reče ji: »Po mestih – poglej, Meta – je navada, da se prijatelja, ki se imata rada, poljubita, kadar gresta eden od drugega. Recimo na lice, če ni drugače, na usta. Tako delajo prijatelji. Midva pa sva prijatelja!« Povrhu je Meta Janezova sorodnica, hčerka njegovega bratranca.
A starih tekstov verjetno res ne moremo soditi z današnjimi merili in jih kar obtoževati težkih stvari. Še dobro, da vsaj zaključnemu in prav zares kultnemu dialogu med glavnima protagonistoma, ki se konča z Metinimi zadnjimi besedami: »Mož in žena vse življenje!«, nimamo kaj očitati. Poganja ga Janezov pošten namen, da bi se z Meto poročil.
Literarni zgodovinarji opozarjajo, da je element ljubezni med starejšim moškim in mlajšo žensko v Tavčarjevi prozi avtobiografski, saj je tudi sam imel veliko mlajšo ženo. Potem ko je dolga leta neuspešno ženil, se je zapletel s komaj 16-letno in zelo bogato Franico Košenini.
Poročila sta se leta 1887, ko je njemu bilo 36 let, njej pa 19. Občutek, da nam je ljubezen vsem v pogubo, pa se je Tavčarja oprijel že veliko prej. Kot dijak se je namreč zaljubil v 15-letno Emilijo Garz, vendar je njen oče zvezo preprečil. Ta ljubezen naj bi Tavčarja pripeljala do spoznanja, da je ljubezen bistvo vsega, vendar pa je vedno nedosegljiva in tragična. Kot konkreten model za Meto iz Cvetja v jeseni pa mu je služilo poljansko dekle, njegova sestrična Nežka Perko, ki je mlada umrla za jetiko.
Tavčar je bil cvetje v jeseni
Med elementi, ki jih je Tavčar v povest Cvetje v jeseni vpletel iz svojega življenja, je tudi to, da se dogaja v njegovih domačih krajih. Doma je namreč bil v Poljanah nad Škofjo Loko. Bil je skromnega porekla, vendar je vse življenje verjel, da je v resnici potomec nekega pomembneža. Na koncu življenja je bil res to, o čemer je bil prepričan že na začetku. Iz preprostega kmečkega fanta je postal ugleden odvetnik, visok meščanski gospod in politik, posestnik na Visokem in cenjen pisatelj.
Poznavalci književnosti pa opozarjajo na še na en avtobiografski element. Tavčar je bil namreč že v letih, ko je napisal Cvetje v jeseni. Založniki ga niso več hoteli objavljati, češ da mu je usahnila ustvarjalna moč. Kot dokaz, da še ni za odpis, je napisal Cvetje v jeseni in Visoško kroniko. Naslov Cvetje v jeseni se torej morda nanaša kar na samega Tavčarja, ki je literarno zacvetel v zrelih letih, opozarja literarni zgodovinar Miran Hladnik.
To jesen, ob stoletnici izida povesti, lahko ugotavljamo, da Cvetje še zdaleč ni odcvetelo, nasprotno, vedno bolj cveti in se kaže kot klasika za vse večne čase in vse umetniške formate, od glasbenih in filmskih in celo do likovnih (letos je izšla dramatizacija knjige v poljanskem narečju in z ilustracijami Maje Šubic), ki bralcem poleg srce parajoče ljubezni, razpete med hrepenenjem in smrtjo, ponuja tudi tradicionalno definicijo slovenstva. •
