Tiskane izdaje
Marko Brdar, direktor fotografije
Leta 1978 rojeni diplomirani filozof in diplomant filmske fotografije v zadnjih letih pobira nagrado za nagrado. Filmi, ki jim je dal podobo, potujejo po svetu, obiskujejo festivale v Cannesu, Benetkah, Rotterdamu, Cottbusu, New Yorku ... in prejemajo priznanja. Med njimi tudi nagrado žirije za cansko sekcijo Poseben pogled in nominacijo za evropsko nagrado Lux, ki ju je leta 2015 prejel film hrvaškega režiserja Daliborja Matanića Zenit.
Leta 2010 je doma prejel svojo prvo veliko priznanje, vesno za najboljšo fotografijo filma Oča Vlada Škafarja, s katerim sta šest let pozneje posnela še film Mama, ki mu je leta 2016 prinesla še eno vesno pa tudi nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov. Lani je vesno pobral za fotografijo v filmih Družinica Jana Cvitkoviča in Ivan Janeza Burgerja.
Skupaj z vesno za Zenit to pomeni, da je Brdar zadnja tri leta na svojem področju v slovenski kinematografiji skorajda brez konkurence. Sodeloval je tudi pri več kratkih in dokumentarnih filmih. Še zlasti gre omeniti kratki igrani film Gorana Vojnovića Fountain (2017) ter dokumentarca Karpopotnik (2013) in Vsaka zgodba je ljubezenska zgodba (2017) Matjaža Ivanišina. Podobo pa je dal tudi eni bolj uspešnih nanizank nacionalne televizije, Življenju Tomaža Kajzerja (2014) režiserja Petra Bratuše.
Brdarja fotografija je izrazito subtilna in precizna, še zlasti pa je mojster podob narave, ki skozi njegov pogled zaživi povsem svoje življenje in s tem postane ena od protagonistov filma. Nagrade je vesel, saj »je vsako priznanje spodbuda za nadaljnje delo«. Še zlasti pa na področju filma pri nas: »Kljub vsem dvomom in frustracijam takšna nagrada našemu početju daje neki smisel«.
Boris Gaberščik, fotograf
»Brez intimne osebne filozofije ni umetnosti, torej tudi fotografije kot umetnosti ne. Izjemnost dela Borisa Gaberščika potrjuje prav to,« je o opusu svojega fotografskega kolega v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisal fotograf Milan Pajk.
Gabreščik, letnik 1957, se fotografiji posveča že od leta 1985, nagrado pa bo prejel za najnovejši seriji, za alkimistično navdahnjeno Solve et Coagula in Von Dieser Welt, v kateri se je kot perfekcionist fotografskega tihožitija, s katerim s sodobne pozicije nadaljuje tradicijo fotografskega modernizma, denimo nove stvarnosti, odmaknil od samotarskega sveta pozabljenih predmetov in tihe ateljejske kontemplacije ter se navezal na konkretno sodobno stvarnost.
Obe seriji je predstavil v ljubljanski Galeriji Fotografija. Prvo, prevod njenega latinskega naslova je Raztopi in strdi, v razstavni sezoni 2016, drugo, v prevodu iz nemščine Od tega sveta, lani.
Nagrada Gaberščiku je dobra novica za slovenske fotografe, ki podeljevalce Prešernovih nagrad redko prepričajo. Skladove so doslej izrecno za dosežke na področju avtorske fotografije prejeli Joco Žnidaršič, Stojan Kerbler, Tone Stojko in Pajk, velike nagrade pa ustvarjalcu, ki bi bil izključno ali v prvi vrsti fotograf, še niso podelili. Za različna področja ustvarjalnosti so jo (tudi pred delitvijo nagrade na velike in skladove) sicer prejeli Zmago Jeraj, Veno Pilon, Janko Ravnik, Gojmir Anton Kos in Božidar Jakac, ki so se zapisali tudi v razvoj slovenske fotografije.
V tem kontekstu - nazadnje je nagrado sklada davnega leta 1984 prejel Stojko - se je na novico o nagradi odzval tudi Gaberščik. »Zelo sem vesel, nagrado razumem tudi kot obvezo za nadaljnje delo. Vesel sem, ker jo je dosegla čista fotografija.«
Matej Puc, igralec
Z močno prezenco, natančno igro, razmišljujočim odnosom do vloge že leta osvaja odrske deske. Je Mariborčan, letnik 1982 in že trinajst let član Mestnega gldališča ljubljanskega. Na matičnem odru je vstopil tako v klasična kot sodobne dramska dela, bil protagonist v resnih dramah kot komedijah, muziklih, kabaretih in drugih gledaliških projektih, sodeloval z najvidnejšimi slovenskimi režiserji in ustvaril serijo izjemnih vlog.
Bil je Mojster v Mojstru in Margareti Bulgakova, Cliff Bradshaw v mjuziklu Kabaret, Romeo v Shakespearovem Romeu in Juliji, Ian v Sijočem mestu Conorja McPhersona, Skipper v Mački na vroči pločevinasti strehi Tennesseeja Williamsa, v zadnjih letih pa je navdušil predvsem kot Zevs v Iliadi, Malcolm v Dunsinane, Peer Gynt, Valerio v uprizoritvi Leonce in Lena, Dorant v Žlahtnem meščanu in Bezuhov v Vojni in mir.
Zanimajo ga različni režijski pristopi, pritegne me, kaj v predstavi nastane, ko se pomešajo svetovi vseh nastopajočih in režiserjeva vizija, je povedal v intervuju. Zato se zdi posebej močna naveza z režiserjem Jernejem Lorencijem, s katerim je nazadnje sodeloval pri avtorski priredbi Shakespearove komedije Sen kresne noči in ustvaril vlogo Demetrija.
Znova je dokazal svoj velik potencial; specifično razumevanje in posluh za interpretacijo, ki se izogiba dramskosti in pričakovani psihološki zaokroženosti, med drugim piše v utemeljitvi nagrade. Puc, ki je sodeloval tudi v nekaj celovečernih, kratkih in TV filmih, in nastopil tudi na odrih drugih gledališč, je že prejel Severjevo in Borštnikovo nagrado, ob Prešernovi pa je še posebej vesel: »Sprejemam jo s hvaležnostjo in skromnostjo kot popotnico za naprej.«
Simona Semenič, dramatičarka in performerka
Večkratna Grumova nagrajenka velja za eno najizvirnejših gledaliških ustvarjalcev svoje generacije. Dramska besedila leta 1975 rojene dramatičarke so preveden v več kot deset jezikov in uprizorjena v različnih evropskih gledališčih ter ovenčana s številnimi priznanji.
Prvo Grumovo nagrado je prejela leta 2009 za 5fantkov.si, že naslednje leto za 24ur in leta 2015 za sedem kuharic, štirisoldati in tri sofije. Isto leto je upriziritev, ki je nastala po njenem besedilu tisočdevetstoenainosemdeset, postala tudi najboljša uprizoritev Tedna slovenske drame. Značilnost njenih besedil, ki so s temami nasilja, represija, pozicij moči, marginalnosti ipd. tako angažirana kot na neki način tudi politična, je, da se upirajo klasičnemu ugledališčenju, ampak je treba zanje gledališki jezik šele ustvariti. Tudi zato njeno gledališko ustvarjanje označujejo za postdramsko.
Avtorica je obenem izvajalka avtobiografskih performansov, med drugimi jaz, žrtev (2007), še me dej (2009) in drugič (2014), pobudnica in voditeljica iniciative Prglej, dramaturginja, avtorica adaptacij za gledališče ter režiserka. Lani je pri Beletrini izšel izbor njenih dramskih besedil, pri založbi Kud AAC Zrakogled pa knjiga me slišiš?, označena za nekakšno »avtobiografijo v treh dramah«.
Semeničevo sta za nagrado Prešernovega sklada predlagali tako komisija za literaturo kot komisija za scenske umetnosti, kar je eden izjemno redkih takšnih primerov. Umetnica je nagrade vesela in ji je v čast, obenem pa dodaja, da ji je kot »samozaposleni ustvarjalki v kulturi najbistvenejši denarni del. Ta ne bo bonus, ampak način, kako bom lahko prebrodila določen čas«. Obenem pa ji bo nagrada pomagala tudi čisto praktično, »saj sem bila na zadnjem razpisu zavrnjena, češ, da imam premalo nagrad«.
Maja Smrekar, intermedijska umetnica
Ciklus projektov pod imenom K-9_topologija, ki ga je slovenske intermedijska umetnica Maja Smrekar ustvarila v zadnjih štirih letih, je »monumentalno delo«, ki je premaknilo meje v umetnosti, pa tudi v družbi, so med drugim zapisali v utemeljitvi nagrade.
Serijo del, ki so jo lani na Ars Elctronici že ovenčali z eno najpomembnejših nagrad v sodobni umetnosti zlato niko, je Smrekarjeva ustvarjala na križišču umetnosti in znanosti, v njem pa se je osredotočala na sobivanje človeka, živali in stroja. Smrekarjeva izhaja iz premisleka, da si je človeška vrsta ali antropološki stroj, odkar obstaja, podredil vse ostale oblike živega. Pes predstavlja prvo žival, ki jo je človek udomačil.
Pri svojem delu je umetnica preučevala različne dimenzije njunega razmerja, nazadnje, denimo, tudi možnost koevolucije človeških in pasjih genov. Tako je ustvarila hibridno celico človeka in psa ter se poigravala z idejo možnosti njenega preživetja.
V njenem ciklusu je morda najbolj odmeval projekt Hibridna družina (2015), ki je rezultiral v umetničinem dojenju psa. Pri tem delu se je umetnica nadidentificirala s psom ter iz te perspektive problematizirala predpisane spolne vloge v družbi, pa tudi ideološke predstave o materinstvu.
Smrekarjeva, ki jo veseli, da je domača in mednarodna stroka z nagradami prepoznala njeno delo kot vrhunsko, še poudarja: »Intermedijska umetnost v mednarodnem prostoru nima nišne pozicije, saj obravnava teme in orodja našega vsakdana. Zelo me veseli, da odbor Prešernovega sklada prepoznava vsebine, ki so v svetovnem merilu duh časa.«
Valentina Turcu, koreografinja
Kot so zapisali člani komisije v obrazložitvi, se Turcujeva intenzivno posveča oživljanju in renterpretaciji tako imenovanih velikih zgodb, ki na odru zaživijo v njeni vizionarski ideji, napetem loku nezmotljivega dramaturškega ritma ter edinstvenem visokoestetskem koreografskem rokopisu. Ter perfekcionizem, ki se kaže v še tako majhnih filigranskih detajlih, ki se lahko udejanijo kot nesluten, a ključni preobrat odrskega dogajanja.
Koreografinja in baletna solistka SNG Maribor pravi, da pravzaprav že četrt stoletja zasleduje enak cilj in ima pred seboj enako vizijo transformacije (neo)klasicističnega baleta v sodobnejšo formo, s katero se lažje – ne samo na formalni, temveč predvsem na čustveni in intuitivni ravni – identificira današnji gledalec.
Za seboj ima 128 takšnih in drugačnih projektov, še zlasti pa se je mednarodno uveljavila v zadnjih petih letih, ko so njene predstave Romeo in julija, Carmen, Nevarna razmerja in še zlasti Jevgenij Onjegin prejele zelo laskave ocene mednarodnih kritikov in se uvrstile v sam evropski vrh baletne produkcije. Povabil za sodelovanje je zato vse več, prav tako izrazov podpore, med katerimi ji je med najljubšimi pismo s komplemnti londonske primabalerine Darie Klimentove.
»Sem počaščena, srečna in še bolj kot doslej motivirana za delo«, je nagrado Prešernovega sklada komentirala Turcujeva, ki smo jo zmotili ob pripravah na plesni projekt Smrt v Benetkah v zagrebškem narodnem gledališču (HNK).
