Jelka Kernev Štrajn
Glasba Joy Division in Ramonesi, kulturni spomin na Nižinskega, modrost Hanifa Kureishija, poezija Detele, Paveseja, Šalamuna in še koga, posebna ljubezen do mačk in nemalokrat poudarjena samoironična drža! Ali si sodobno pesnjenje sploh lahko zamisli obetavnejše izhodišče? Težko. A nemudoma se postavi vprašanje, koliko je avtor vse te obete tudi uresničil.
Poezija najnovejše Vrečarjeve pesniške knjige (menda že pete po vrsti), ki jo sicer prečijo nizki registri, meri visoko. Visoko zato, ker njegov pesniški govor ustvarja vtis, kot da bi z vsako naslednjo izjavo hotel izbrisati predhodno. Se pravi, da je vsak nadaljnji korak možen samo, če izbriše za seboj predhodnega, svojo lastno sled torej. To pa seveda ni mogoče, vsaj v literaturi ne. Precej bliže takšnemu idealu je plesna gesta (kjer, kot vemo, plesalca ni mogoče ločiti od plesa), a še tu jo lahko udejanjijo samo največji mojstri. Samo njim je to dano. In pesnik se tega celo zaveda, saj prav baletniku Nižinskemu (enemu največjih modernistov vseh časov) posveti poetično učinkovito pesem, ki jo sklene z značilno trivrstičnico: »Tako torej baletnik zažene eno celo vesolje/na enem samem prstu/on to zna, njemu je dano.« Značilno pravim zato, ker kaže v navedenih stihih iskati tudi pomen, natančneje enega od pomenov besedne zveze z naslovnice. Več kot zgovorna pa je glede tega tudi uvodna pesem: »Kurc pesmi so najlepše pesmi, ker jih čutiš najgloblje.« Kurc pesmi so torej za avtorja vrstno ime za pesmi v najboljšem pomenu besede, saj se jim nihče ne more upreti, njihova eruptivnost in prodornost je vsemogočna: »Vesolje čaka na Kurc pesmi in trepeta.« Z rahlo parafrazo je ob tem mogoče izpeljati sklep, da vesolje trepeta pred umetniki, ki so, podobno kot Nižinski, sposobni pognati v tek celotno vesolje. Vrečarjev govorec se istoveti s takšnim umetnikom, vendar (in tu je treba videti določeno ironijo, skrito v naslovni sintagmi) se od istovetenja tudi uspešno distancira: »Kaj bi midva brez preklemanih romantikov,/ blaznežev, narkomanov, sanjačev... vseh teh duhov,/ki odkrivajo svet na novo, ki se vedno znova čudijo./Če ne bi bilo njih, bi se počutila kot opici z nago ritjo, ranljiva.« Toda niti uvodne pesmi niti pesmi, posvečene Nižinskemu ni mogoče proglasiti za programsko pesem. Obstajajo znamenja, da je ambicija zbirke drugje.
Vrečarjev pesniški subjekt si namreč prizadeva nič več in nič manj kot transformirati poezijo, s katero naj bi se tudi sam transformiral, posledično pa bi se transformiralo tudi bralstvo. Pri tem sploh ni pomembno, v kateri osebi govori, gre predvsem za to, da bralec ali bralka zaznata proces, ki je v teh pesmih na delu; to je proces subjektivizacije diskurza. Se pravi, da se tisti, ki besedila proizvaja, v tem procesu tudi sam nenehno spreminja. Ali drugače, specifična oblika življenja skuša tu spremeniti obliko govorice, ta pa, če je transformacija uspešna, vzvratno vpliva na obliko življenja. To je v zgodovinskem trenutku, sredi katerega se nahajamo, morda celo najvišji cilj poezije. Pesniško mišljenje, ki tiči za tokratnimi Vrečarjevimi besedili, očitno ve za ta cilj (reflektirano ali ne), a se zalomi na vseh tistih mestih, kjer besedilu zmanjka notranjega ritma in se govorec zateče v prosto, povsem nenadzorovano kopičenje nečesa, kar spominja na asociacije, dejansko pa gre za nikakor ne dovolj predelan ludistični vpliv. En primer je pesem Pok .. tok, tok...: »Krompir ima več obrazov./Čik. Bik. Štrik. V rit./Zlato srat, mlad.«
Kako naj bi se pesnik temu ognil? Nič drugače kot z zatekanjem v zamolčanje. In natanko to je v marsikateri pesmi tudi storil (zlasti v pesmih Vodoravno, Lomilec svetlobe, Puščavnik itn.) Zamolčanje namreč ni samo zelo učinkovito ritmično sredstvo, ampak odpira tudi neslutene možnosti subtilnega izraza politične angažiranosti, ki jo v tej Vrečarjevi zbirki pogrešam.
O tem, kaj ima zamolk opraviti s pesniško angažiranostjo, pa kdaj drugič.
Iz sredine tiskane izdaje Dela