Tiskane izdaje
Danes 91-letni Edi Gobec se je na začetku petdesetih znašel v Ameriki in ugotovil, da tamkajšnji ljudje o Slovencih mislijo, da so nazadnjaški narod. To ga je spodbudilo, da od takrat s pomočjo žene Milene neutrudno raziskuje dosežke Slovencev v ZDA. O tem je napisal tudi knjigo Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji, ki je leta 2015 izšla pri založbi Družina. Gradivo, ki ga je zbral, zdaj po delih prihaja v Slovenijo.
Prvi del gradiva je prispel konec junija v zabojniku, v katerem je odstopil prostor slovenski veleposlanik v ZDA Božo Cerar ob vrnitvi v Slovenijo. Direktor Arhiva Republike Slovenije dr. Bojan Cvelfar je povedal, da je prispelo dvesto arhivskih škatel oziroma dvajset tekočih metrov dragocenega gradiva. V arhivu so že začeli njegovo tehnično zaščito ter urejanje in popisovanje, da bo čim prej dostopno uporabnikom v znanstvenoraziskovalne namene.
Kaj vas je spodbudilo k zbiranju materiala o uspešnih Slovencih?
Pobuda je bila ugotovitev, kako malo so v Ameriki in svetu vedeli o Slovencih in njihovem doprinosu. Ko sem med poletnimi počitnicami leta 1951 kot zidarski strežnik služil denar za preživetje in jesenski vpis na univerzo, se je nevednosti pridružilo še zaničevanje.
Sodelavci so me kar naprej pozivali, naj jim pokažem kakšnega resnično uspešnega Slovenca, na primer enega samega bejzbolskega zvezdnika v Ameriki, slavnega arhitekta ali izumitelja. Moje odgovore so s smehom in kričanjem zavračali. Tako sem ob večerih in nedeljah brskal po sicer odličnih clevelandskih knjižnicah v upanju, da bom odkril in kopiral kaj močnega, kar bi lahko pokazal sodelavcem na gradbiščih.
Našel sem knjigo profesorja H. G. Duncana Immigration and Assimilation iz leta 1933, v kateri trdi, da je 86 odstotkov Slovencev v Jugoslaviji nepismenih, da sploh nimamo svojega knjižnega jezika in da so s takimi nevzgojenimi priseljenci tudi v Ameriki težave; pač pa da so najbolj pismeni Bosanci, kar avtor pripiše vplivu sekte bogomilov.
Tako je v svoji nevednosti tudi avtor z doktoratom do skrajnosti krivično ponižal Slovence. Takrat sem sklenil, da bom vsako prosto minuto in vsak pritrgan dolar porabil za raziskovanje in objavljanje slovenskih uspehov v Ameriki in po svetu.
Vaša življenjska pot je bila polna preizkušenj. Nam jo lahko predstavite?
Rojen sem bil leta 1926 v Celju. Krščen sem za Egidija, kot je mojo mamo Terezijo prepričala medicinska sestra, da bi napravila veselje krstitelju patru Egidiju. Večji del mladosti sem preživel v nepozabnem Tržišču pri Rogaški Slatini, tri leta pred vojno pa kot dijak klasične gimnazije in gojenec malega semenišča v Mariboru. Od leta 1941 do 1943 sem bil spet doma, od koder sem večkrat s kolesom obiskal internirance v Rajhenburgu, Štermtalu in na Borlu.
S Francem Šrimpfom in Francem Koresom smo izvedli nekaj protinemških sabotažnih akcij. Moj sosed Jože Plemenitaš se je spomnil, da sem načrtoval celo atentat ob napovedanem obisku Hitlerja, ki pa na mojo najstniško srečo ni prišel.
Novembra 1943 sem bil skupaj z drugimi iz letnika 1926 poslan na prisilno delo v peklensko mrzel in vetroven Zurndorf v Burgenlandu, kjer sem z nekaj slovenskimi fanti organiziral uspešno sabotažno akcijo med delom na kanalizaciji vojaškega lovskega letališča v Parndorfu.
Februarja sem bil nasilno mobiliziran in poslan v Coburg v Nemčijo, po nekaj tednih vojaških vaj pa v južno Francijo v četo za polaganje min. Tam sem organiziral slovensko sabotažno skupino. Polagali smo mine, ne da bi jih opremili z vžigalniki, kar je zagotovilo varne prehode. O njih, pa tudi o vsakodnevnem prepoznavnem geslu in 'slepih' minskih poljih, sem obveščal pri Nemcih zaposlenega francoskega voznika Emila, ta pa je o vsem poročal francoskemu odporniškemu gibanju.
Kopije zapriseženih pričevanj o sabotažah, ki so jih Nemci vedno kaznovali z mučenjem in ustrelitvijo, in tudi pričevanja mojega sošolca, poznejšega slovenista Jožeta Toporišiča o pomoči pri pobegu iz poljskega koncentracijskega taborišča, sem izročil uradu generalnega konzula RS Andreja Rodeta v Clevelandu, ki je prav tako uspešno posredoval pri prevozu arhivov v Slovenijo.
Kako ste se znašli v Ameriki?
Po vojni in ujetništvu sem prostovoljno vstopil v angleške vojaške enote blizu Neaplja, postal natakar, tolmač in kaplar, nadaljeval s srednješolskim poukom, se eno leto vozil z vlakom iz taborišča Bagnoli na Istituto Orientale neapeljske univerze, od koder sem se pozno popoldne tešč vračal v taborišče, kjer sta me čakala dva skromna mrzla obroka, zajtrk in kosilo, ki so ju z mojo kartico dvignili dobri slovenski prijatelji.
Pozneje sem dobil štipendijo na univerzi St. Bonaventure v New Yorku, kjer sem po opravljenih izpitih iz glavnih predmetov hitro napredoval v filozofiji in sociologiji. Študij sem nadaljeval na več univerzah in na državni univerzi Ohio leta 1962 doktoriral iz sociologije in antropologije.
Potem sem poučeval na tej univerzi, na univerzi Maryland, v Labradorju, Islandiji in Novi Fundlandiji, najdlje pa na državni univerzi Kent, kjer sem se leta 1992 upokojil kot zaslužni profesor. Odtlej sem še naprej raziskoval po vsaj osem ur na dan, zbiral arhive, predaval in publicistično deloval.
Je bilo težko najti podatke
Ta akcija je pritegnila mnoge dragocene sodelavce – od zavednih gospodinj in delavcev do rektorjev dr. Strune in dr. Jezernika, od slikarja Miha Maleša do zelo zavzetega dolgoletnega sodelavca Lada Khama, patra Bazilija in drugih v Avstraliji, Vinka Mirta v Braziliji, Sulčiča v Argentini in več duhovnikov ter študentov z vseh vetrov.
Ker nismo imeli niti toliko sredstev, da bi najeli vsaj občasno tipkarico, je bilo ob delu v tovarnah, v skupnosti in pozneje na univerzah precej težko najti, dopolnjevati in preverjati podatke in pa obdržati stike s sodelavci in pridobivati nove. Najbolj mi je pomagala požrtvovalna žena Milena.
Kateri so po vašem najbolj zanimivi slovenski iznajditelji in inovatorji?
Zame je domala vsak zelo zanimiv. Imel sem izredno srečo, da sem si z mnogimi dopisoval ali smo se osebno srečali. Občudujem na primer genialnega Janka Bucika, čigar avtomobil prihodnosti sem občudoval na newyorški svetovni razstavi, ne da bi slutil, da je izum in delo našega primorskega rojaka. Bucik je slovel v avtomobilski stroki, izdelal je mini podmornico, načrtoval veleprodajalnice, nova naselja in italijanski muzej in bil še nadarjen kipar.
Zelo cenim pionirja letalstva Maksa Štuparja, o katerem so Američani pisali, da je oče množične produkcije v letalstvu, doma iz Mötlinga v Avstriji, mi pa smo dokazali, da je to Metlika v Beli krajini. Čudovita v letalstvu sta bila tudi Raspet in seveda oče letala 747 in ameriškega predsedniškega letala air force one Josef Sutter, ki je za vedno spremenil polete na velike daljave.
Vedno sem občudoval izumitelja Franceta Rodeta in njegovega prijatelja Zvonka Fazarinca ter Franklina Puhka, velikana na področju medcelinskih in vesoljskih raket, ki je poučeval pilotiranje raketoplanov Johna Glenna in še šest drugih ameriških pionirskih astronavtov.
Prenekateri med njimi, Bucik, Rode, Zupan, Celestina in astronavt Jerry Linenger, ki je ponesel v vesolje slovensko zastavico in podobo Marije Pomagaj z Brezij, so skupaj z največjim znanstvenikom Albertom Einsteinom in očetom vesoljske dobe Wernherjem von Braunom prepričani, da si vera in znanost ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta.
Prvi kontejner z gradivom je prispel v Slovenijo. Koliko ga je še?
Ne morem natančno odgovoriti, ker ne vem, koliko je bilo prostora za arhivsko gradivo v prvem zabojniku in koliko ga bo v naslednjih, saj prostor ljubeznivo odstopajo diplomati, ki se vračajo iz Amerike v Slovenijo.
Vem pa, da na prevoz čaka še več tisoč za Slovence dragocenih del arhiva kot tudi pripravljene abecedne in stvarne kartoteke, ki jih je desetletja neutrudno ustvarjala Milena, da ne omenjam prevoza več tisoč knjig, ki jih želiva z ženo po smrti darovati Sloveniji, če se bodo tam zanimali zanje.
Boste nadaljevali svoje delo, imate kakšnega naslednika?
Pred kratkim sem dopolnil enaindevetdeset let. Dokler mi Bog poklanja življenje in zadostno zdravje, bom nadaljeval raziskovanje, pisanje in zbiranje. Mislim, da bi bilo za slovensko zgodovino in kulturo ter seveda samozavest in slovenski ugled dobro objaviti v slovenskem in angleškem jeziku že v glavnem napisano knjigo o izrednih slovenskih uspehih po svetu. Naslednika vsaj v Ameriki za zdaj ne poznam, sem pa prepričan, da bi razne raziskovalne skupine, ki imajo zagotovljene veliko boljše in lažje pogoje, kot sem jih imel jaz, lahko uspešno nadaljevale to delo.
Srce me boli, ko mnogi dobro financirani raziskovalci namenjajo toliko pozornosti Bosancem, Albancem in drugim, zanemarjajo pa slovenske izzive. Kjer je volja – in srce – tam vedno lahko se uspe!
