Tiskane izdaje
Sedanji direktor Francoskega inštituta Jean-Luc Goester ima še posebno afiniteto do javnega razpravljanja: dialog pa je v teh negotovih časih zagotovo ključen.
Kaj reči po 50 letih neprekinjenega obstoja Francoskega inštituta v Ljubljani?
Treba je ostati buden, se truditi za še več izvirnosti, odkriti, kaj vse bi lahko bilo zanimivo za trg, izumljati novo. Prav zdaj razmišljamo, da bi morda odprli izobraževalno izpostavo v Mariboru. Podobno kot organiziramo tečaje francoščine v Francoskem inštitutu v Ljubljani, bi jih morda še tam. A najprej moramo preučiti, koliko je sploh potreb, saj je francoščina tudi v mariborskih koncih na visoki ravni, treba je prepoznati, koga bi lahko pritegnili. Mogoče je res še kaj prostora ... Sicer
Delavnico iz kreativnega pisanja, denimo, že ponujate. Kako kaže francoščini v Sloveniji? Je zanimanja več kot kdaj prej ali manj?
Francoščini gre dobro, precej dobro. In vendar je treba bedeti nad njo in skrbeti, da smo vidni – kar tudi počnemo, ne le znotraj Inštituta, ampak prav tako zunaj hiše. Vedno več smo na terenu. Lahko rečem, da je naša »klientela« stabilna, toda stik s šolami je nujen. Atašejka za sodelovanje na področju francoskega jezika je kar naprej naokoli in obiskuje šole; posebno osnovne šole so ključne, kajti ko so otroci še majhni, se v družini odločijo, kateri tuji jezik se bodo učili ob angleščini. Zahvaljujoč podpori, ki nam jo daje Renault, smo zagnali akcijo Francija potuje [La France voyage]. Animatorka, zelo dinamična Francozinja, se z avtomobilom, na katerem je napis Francoski inštitut, vozi v osnovne in srednje šole – obiskala jih je že kakšnih štirideset po Sloveniji –, kjer pripravlja delavnice v francoskem jeziku. Odziv je lep, povsod jo sprejmejo prijazno in z odprtostjo.
Cilj je širiti francosko kulturo in jezik.
Cilj je spodbuditi pri učencih željo, da bi se začeli učiti francosko. Treba jim je razložiti – in staršem prav tako –, da je učenje tujih jezikov, seveda ne le angleščine, investicija, ki bogati. Moramo pojasnjevati, da francoščina ni samo jezik francoskega veselja do življenja, ni le jezik umetnosti in kulture, še ljubezni, ampak govorimo v njem tudi o vsem, kar se dogaja po svetu; o političnih odnosih med državami, ekonomiji, znanstvenih raziskavah. Ne smemo privoliti v to, da bi samo v nekem »hiperjeziku«, kakršna je angleščina, razmišljali o vrednotah in problemih sveta ter bi jih v njem tudi reševali. Nujna je različnost.
Naša doba je digitalna. Še prihajajo ljudje v Francoski inštitut brat časopisje in si izposojat knjige?
Prihajajo, čeprav smo tudi mi poskrbeli za digitalno dimenzijo. Tako imenovana culturthèque [kulturoteka] omogoča spletni dostop do enormne količine informacij in dokumentov: od literature in časopisja do filmov in še marsičesa.
Na kakšni ravni so francosko-slovenski odnosi?
Odnosi so odlični, dobro sodelujemo z državno upravo, posebno z ministrstvom za izobraževanje, ki je naš stalni partner, nič drugače ni z ministrstvom za kulturo. Zelo se trudimo za mobilnost: da bi Slovenci odhajali na študij v Francijo in Francozi v Slovenijo. Zdi se nam nujno, kajti samo tako se mladi prebijejo do pomembnih izkušenj, študijskih, profesionalnih, življenjskih ... in predvsem po tej poti lahko gradimo močne francosko-slovenske odnose in skrbimo za akterje jutrišnjih razmerij med državama. Zato je pomemben program bilateralnih štipendij, denimo, in dobro deluje tudi Erasmus. A da bi mobilnost še povečali, smo sredi novembra zagnali mrežo France Alumni, v katero bi radi zajeli vse nekdanje slovenske študente, ki so študirali v Franciji, pa tudi vse druge z dragocenimi francoskimi izkušnjami, poklicnimi in še kakšnimi. Želeli bi, da bi se med seboj pogovarjali ljudje različnih profilov, od podjetnikov do umetnikov. Potem ko je francosko ministrstvo za zunanje zadeve že leta 2014 zagnalo planetarno gibanje France Alumni, smo mi zdaj zanj poskrbeli v Sloveniji. Za jesen načrtujemo velik dogodek – s posebnim poudarkom na podjetništvu –, na katerega bomo poskušali pritegniti čim več ljudi. Mogoče pa podjetja iščejo kompetentne strokovnjake, ki bi jim lahko koristili.
Tudi na znanstvenem in kulturnem področju se med Francijo in Slovenijo dogaja veliko. Lani smo – Francoski inštitut in Delo skupaj z nekaterimi partnerji – organizirali cikel zanimivih debat pod skupnim naslovom Razumevanje sveta.
Z ministrstvom za izobraževanje na slovenski strani smo razvili pomembno bilateralno partnerstvo Hubert Curien – tukaj ga imenujete Proteus –, ki ga financirata obe državi. V laboratorijih v Sloveniji in Franciji vodijo skupne znanstvene projekte, ki trajajo ponavadi dve leti ... Da, tudi zamisel o javnih debatah se je dobro obnesla, zato bomo predavanja nadaljevali. Ideje morajo krožiti, treba se je pogovarjati o temah, ki zanimajo javnost. Politolog Jacques Rupnik, recimo, ki bo prišel v Ljubljano kmalu, bo razmišljal o Srednji Evropi; politolog Christian Lequesne bo govoril o izzivih nove politične Evrope; francoski gostje bodo predavali še o migracijah in demografiji – recimo demograf François Héran –; pa o spreminjanju družine; tudi o tem, ali obstaja kulturna identiteta; še o krizi demokratičnega predstavništva. A to zagotovo ni vse. Med drugim bomo začeli »študentski« goncourt, torej nagrado po izboru slovenskih študentov, za kar nam je dala dovoljenje slovita Academija Goncourt. Najboljše literarno delo bomo razglasili med tako imenovanimi Nodierjevimi dnevi literature od 19. do 21. aprila ... Povrhu bomo maja organizirali Noči utopij, ko bomo iskali odgovore na vprašanje, kako misliti drugače, za junij pripravljamo praznik glasbe, še naprej bomo sodelovali tudi pri festivalu frankofonskega filma in pri številnih drugih dogodkih: bienalu oblikovanja, knjižnem sejmu, pri projektu Goût de / Good France.
Se delo v Sloveniji kaj razlikuje od vaših prejšnjih delovnih okolij? Službovali ste v Beogradu, Moskvi, Berlinu, Pragi. Kakšna je slovenska javnost?
Vsaka družba je drugačna, a lahko rečem, da je energija povsod enaka. Tako čutim. Tudi ekipe delajo v vseh inštitutih enako strastno in so predane. Medtem ko direktorji menjavamo države, lokalno osebje, ki je temelj vsega, ostaja. Kjer koli sem služboval, sem med zaposlenimi začutil razpoloženje, kakor da bi bili družina. V Ljubljani ni nič drugače.
Se mreža Francoskih inštitutov po svetu spreminja? Povečuje, morda manjša?
Nič ni dokončno. Tudi mreža Francoskih inštitutov je živ organizem s spreminjajočimi se poudarki na tej ali oni regiji, odvisno je od razmer v svetu in tudi od sredstev, ki so na razpolago. V Franciji imamo radi tako imenovane »sezone«, kar pomeni, da poudarimo kulturne odnose med Francijo in posamezno državo; potem med »francosko sezono« pripravimo več kulturnih dogodkov, tudi več izjemnih prireditev, in mobiliziramo več mecenov, kot bi jih sicer. Tako je bilo leta 2010 v Rusiji – prav takrat sem služboval v Moskvi –, francosko sezono smo pripravili tudi v Mehiki, Turčiji, v Baltskih državah in še marsikje.
Se je bati, da bosta politični in ekonomski protekcionizem, o katerih govorimo čedalje bolj na glas, posegla v odnose med družbami? Očiten je trend zapiranja.
Nujno je, da se o vsem tem pogovarjamo. Zato bo tudi v debatah, ki jih pripravljamo za letos, protekcionizem tema; ko bomo, denimo, razmišljali o Evropi in tem, kako ponovno zagnati evropski projekt. Naj pojasnim, da naši francoski gostje ne prihajajo sem, da bi govorili v imenu uradne Francije. Ni naloga inštituta, da širi uradna stališča, ampak da vabi intelektualce, ki razmišljajo zelo različno. Pomembno je, da je njihov pogled na probleme pronicljiv.
