Ocena pesniške zbirke Uroša Zupana Oblika raja

Uroš Zupan

Oblika raja

Če – pesem, ki odpira Obliko raja, najnovejšo Zupanovo pesniško zbirko – sicer zagotavlja: »Nič, kar je, ne mine«, kljub temu pa med pesmimi, ki sledijo, ne manjka takih, ki jih lahko, prav nasprotno, beremo kot idealizirano zaziranje v nepovratno izgubljeno otroštvo, kot nekakšno visoko mašo nostalgije torej. Naslovna pesem – po vsem sodeč oprta na avtobiografsko gradivo – tako izrisuje podobo dečkov, ki so pod večer v nekem trboveljskem parku scela potopljeni v svoj svet, v katerem ni naglice, / ne nemira / […] / ne ur, v katerih si kljuko podajajo / tolažba in izmišljije. Svoje dvomesečne poletne počitnice doživljajo skoraj kot »nekakšno večnost, napolnjeno do roba«.

Vendarle pa Zupanov lirski subjekt tako uslikanemu prizoru ne pusti trajati: Bil si tam / in to poznaš. Bil si nežno potisnjen ven / iz te skrbno osenčene inkrhke podobe. / […] / Večer in večnost se enkrat končata. Potepuški // maček trzne v temi in pospeši korak. Videti je, z drugimi besedami, da je v teh verzih otroštvo dokončno in nepreklicno pripadlo preteklosti. In vendar zaradi tega ni tudi že kar pozabljeno ali, nemara, obrobnega pomena. V Večernem vlaku namreč Zupanov pesemski jaz priznava, da je nemogoče iz življenja izriniti Trbovlje / naj jih še tako zapuščam, medtem ko v Odraščanju naletimo na naslednje verze: V tem prostoru, ki ga vidi / domišljija, je vedno tudi drug prostor, / ki ga je videla domišljija tistega, kar / si bil.

Kolikor vztrajnejši je spomin na to otroštvo, toliko bolj, se zdi, nekdanji jaz s svojim specifičnim, obenem spokojnim in »polnim« modo existendi vpliva na sedanjost, to je, na glas, ki pričujoče pesmi izreka tu in zdaj. V tem smislu Oblika raja le ni nekakšna preprosta vaja iz hrepenenja; njen program – morda najbolj neposredno ga izražata tale verza iz pesmi Dež: [O]graditi čas z besedami / in mu ne dopustiti, da se drobi – je drznejši, bolj utopičen: odraslosti navkljub izpisati realnost sveta, življenja v njeni celovitosti, sklenjenosti, raznolikosti, »napolnjenosti do roba«, kakor jo je obljubljalo otroštvo.

Zbirka je pri tem prepričljiva; kinetične, humorne, (avto)ironične pesmi, ki so tako značilno intonirale Zupanovo poezijo od Nafte (2002) dalje, so, z izjemo ali dvema, povedno odsotne. Namesto tega v Obliki raja izstopajo z imaginativnim očesom izpisane impresije iz narave, v katerih se, po vsem sodeč, vseskozi dogaja nekaj neznanskega in slovesnega. V Decembru, denimo, naletimo na tale opis sončnega zahoda: Jata vran prepogiba nebo na enakomerne dele. / Nad njo razkrajajoče se letalske sledi. / Za drevesi počasen in negotov požar, ko se / pozno popoldne sonce raztrešči v oranžne smeti. Podobno tudi na drugem, jutranjem koncu dneva, v Albi: V mlečno beli sobi zvok udarja ob tišino. / Kot peščen oblak nas počasi prekriva nov dan.

Ne da bi podobje, ki ga v impresijo pripušča Zupan, zapustilo register konkretnega in prepoznavnega, se upesnjeni prizori vedno znova derealizirajo, polnijo z metafizičnimi podtoni. Tega se, kakor kaže, zaveda tudi Zupanov lirski subjekt, ki v Mestu, preden se znoči, ugotavlja: In zrak, ki se premika skozi temo, se bo še / vedno premikal, a ne bo se vedelo, ali se / premika kakor sanje ali kakor resničen zvok. Bržkone skrajni izraz te hkratnosti, prepletenosti ter, navsezadnje, ne(raz)ločljivosti stvarnega in presežnega pa najdemo v Veri, pesmi, s katero se Oblika raja končuje. Pred nami se razgrne sicer stvaren, zlahka prepoznaven mediteranski motiv, »dan, napolnjen z zaspanim šumenjem,« v katerem je morje »s steklom posuta ravnina,« toda zdi se, da smo s temnim jadrom, ki se prav ob sklepu pesmi »bliža / in potem spet oddalji,« tudi že nekje drugje: pri poeziji, ki je upovedana tako natančno, da znotraj izkustvenega sveta odraslega odpre prostor (otroški) veri, da se ne more zgoditi nič hudega, da, z drugimi besedami, »nič, kar je, ne mine«.