Ocenjujemo: Anina provizija

Režija Igor Šmid. Produkcija Studio Arkadena.

Objavljeno
01. marec 2017 11.21
Ženja Leiler
Ženja Leiler

»Jest pa študiram filmsko režijo na AGRFT in mi je prav všeč, da smo končno v Evropi. Vsaj kar se kriminala tiče. Zdaj bomo lahko vsaj prave kriminalke snemal. Pa brez da se bo folk smejal, ko bo šel glavni junak oropat benzo al pa pošto al pa kaj podobnega. Sam še umorov mamo premal za oskarja dobit.«

Če gornje izjave v scenariju za nadaljevanko Več po oglasih, ki jo ob nedeljah zvečer prikazuje nacionalna televizija, ne bi napisal njen avtor Jonas Žnidaršič, bi še pomislila, da je bila mišljena resno. No, vsaj upam, da ni bila, da se je Žnidaršič v nedeljo zvečer v zaključnem »glasu ljudstva« malce avtoironično posmehnil svoji nadaljevanki, ki si je najbrž želela biti »zdaj bomo lahko vsaj prave kriminalke snemal«. Želela biti.

Obstaja tudi možnost, da je to bilo duhovito prikrito antioglaševanje igrane celovečerne konkurence – najnovejšega slovenskega filma Anina provizija. Dvajset let po prvencu Brezno (revija Ekran ga je uvrstila med deset največjih flopov poosamosvojitvenega filma) ga je posnel Igor Šmid. Sicer visokošolski učitelj za področje televizijske režije na AGRFT in tudi – morda to pri filmu, ki govori o sistemsko skorumpirani dragi vasi domači, le ni povsem nepomembno – predsednik sveta Slovenskega filmskega centra v času, ko je Studio Arkadena dobil zeleno luč za snemanje – česa drugega kot – Anine provizije. Scenarist filma je bil Marcel Buh.

Vse in nič

S filmom popolnoma antifilmskogeničnega naslova je namreč narobe vse in nič obenem. Ta »nič obenem« gre na račun dejstva, da smo v preteklosti videli že veliko bolj nedomišljene, štorasto posnete, dolgočasne, samim sebi namenjene ter v likih in dialogih bolj okorne in neprepričljive domače poskuse družbenokritične drame oziroma kriminalke. V kinematografskih in televizijskih dimenzijah. Zato bi si gotovo naredil manj škode, če ne bi vztrajal pri kino karieri, ampak se zadovoljil s televizijskim življenjem, saj je bolj kot ambicioznemu kinematografskemu projektu bliže bistveno manj ambicioznemu televizijskemu filmu. Ali kar kakšni krimitelenoveli.

Priznati je treba, da se Anina provizija sicer ravno dovolj hitro premika, da pri dobronamernem gledalcu za silo ohranja pričakovanja in s tem potrpljenje, ki naj bi ga poplačal presenetljiv suspenz. A kot se pokaže, temeljni problem ni to, da ne upraviči teh pričakovanj, ampak da filmu, ki se ima za angažiranega, ne uspe prav z ničimer angažirati gledalca. Ne z relevantno družbeno temo, ne z Anino osebno »dramo«, še s kakšno malce tesnobno atmosfero ne. Pa čeprav se še tako trudi.

Neprimerne paralele

Najprej nas hoče prepričati, da glavna junakinja Ana (Vesna ­Milek) nima najmanjšega pojma o tem, s čim se peča njen mož, menda bogat poslovnež Sašo Mlejnik (Dejan Spasić), nad katerega se bo v kratkem spravila policija pa še kdo. To bi še kupili, če bi bila Ana, se opravičujem za nekorektnost, ena blondasta trapasta avša, vržena iz zlate kletke, ki bi se morala potem nekako ujeti na noge. Vendar ni. Nasprotno, je sodobna, emancipirana in inteligentna ženska, sproščena mama osnovnošolke ter oblikovalka in modna fotografinja s svojim zaslužkom. Na začetku jo celo vidimo, kako ob prestopu meje vsa presunjena fotografira begunce.

In natanko ta in takšna Ana od trenutka, ko njen mož nenadoma izgine, na vratih pa se pojavi policija z nalogom za preiskavo, vsakomur, ki jo želi poslušati, kar naprej razlaga, da sploh ne ve, s kom je prebila toliko let. Niti sanjalo se ji ni.

In res, s kom pravzaprav? Njen čez noč pobegli mož namreč ves čas deluje kot v vseh proti vsem vesolju izgubljen sartrovski eksistencialist, ki bi ga človek najraje kar objel in mu obljubil, da bo še vse v redu in naj nič ne skrbi. Torej tu ni nobenega neskrupuloznega, pretkanega in brezvestnega pogoltneža. Drži, da je že kot mulc v garaži svojega očeta carinika preprodajal ukradeno blago – tudi o tem, mimogrede, Ana ne ve nič, še svojega tasta (Boris Cavazza) bo videla prvič v življenju. Drži tudi, da je bil skakalec čez plot, ki je naredil otroka družinski prijateljici Katarini (Valentina Plaskan), in, seveda, tudi o tem Ana še nič ne ve. A temu moškemu, ki ga zdaj iščejo policija, kriminalno podzemlje in žena, ni uspelo ustvariti niti nobene prepričljive bogatije, še skromnega vikenda nima, nobene jahte, računa v davčnih oazah, nič. Nekaj malega gotovine in hišo na Mokrški v Ljubljani, katere notranjost in zunanjost bi težko pokazali v kakšni lifestyle reviji, ki da kaj nase. (Bog ve, ali se je zato že drugič v zadnjih letih prebila v eksterier in interier slovenskega filma?)

Ostale zgodbe, ki naj bi se vrtela okoli »prevarane« Ane, je komaj za vzorec. Ani grozi anonimnež, ki bi rad prišel do nekakšnih pogodb, a kot že vemo, Ana o njih nič ne ve. Zdaj pride do izraza tudi famozna metaforična paralela z začetno sekvenco njenega fotografiranja beguncev, ki očitno ni imela namena kaj povedati o njeni morebitni socialni empatiji, ampak o njenem bodočem življenju, v katerem bo izgubila moževo premoženje. Saj razumete, postala bo begunka lastnega življenja. Ah, dajte no!

Po kriminalu že, po filmih ne

In to je tako rekoč vse, saj se Buh in Šmid ne ukvarjata s konkretno zgodbo, ki bi imela verodostojen rep in glavo, ampak z vsemi zgodbami hkrati. Namreč z vsemi nečednimi zgodbami slovenske tranzicije in posttranzicije, ki jih, kako domiselno, obesita na vrat Aninemu tajkunskemu možu, storilcu in očitno tudi žrtvi obenem. Prav tako se ne mudita kaj dosti pri razvoju likov, naj gre za zmuzljivo pragmatičnega družinskega prijatelja in odvetnika Aljošo (Lado Bizovičar), mrkega izsiljevalca Petkovška (Robert Prebil) ali malce zapitega policijskega inšpektorja Šemeta (Janez Škof) – vsi so za silo in predvsem klišejsko skicirani, kaj več od tega pa ne. Povedano drugače, z nikomer med njimi, niti z naslovno junakinjo Ano, se na koncu filma nič zares ne zgodi. Kot da ne bi nič takšnega doživeli. Z izjemo našega skrušenega eksistencialista – a ker je njegov »konec« malce nepričakovan, pa čeprav precej neprepričljivo skonstruiran, naj na tem mestu ostane skrivnost.

Pod črto je Anina provizija še kar nepotreben film. Ne blesti ne v žanru, ne v zapletih, ne v likih, ne v dialogih, ne v režiji. Še najmanj blesti v filmskem rezoniranju moralne in vrednostno razsute ter kaotične sodobne slovenske družbe. Po stopnji kriminala smo morda res že globoko v Evropi, kot nam v Več po oglasih sporoča navdušeni študent filmske režije in kot nas prepričuje tudi Anina provizija. A za snemanje družbenokritičnih dramakriminalk, ob katerih ne bomo zehali ali se celo smejali, bo treba šele vstopiti vanjo.