Tiskane izdaje
Za otroško doživljanje je značilna totalnost. Ko nas kot otroka nekaj obsede, pa naj je to nova igrača, ki jo nujno moramo imeti, ali dogodivščina, ki jo moramo doživeti, ves preostali svet enostavno izgine. V otroških rečeh gre vedno skrajno zares.
Malenkosti enostavno ne obstajajo, malenkostni so le starši s svojim večnim pritoževanjem. In seveda, otrokom se vedno mudi, saj jutri ne obstaja, vse mora biti zdaj in takoj. Razen opravil, ki jih od otrok zahtevajo starši – ta lahko počakajo za nedoločen čas.
So pisatelji, ki se ugnezdijo v ta otroški svet in ga poskušajo poustvariti od znotraj, z otroške perspektive. Slavko Pregl v zbirki kratkih zgodb Pravljice za punce, fante in vse ostale, ki je izšla ob njegovi sedemdesetletnici, ravna drugače. Na otroške dogodivščine pogleda z blagohotne distance, kar jim vzame usodnost, ne pa tudi avtentičnosti.
Distanca je dveh vrst: del zgodb je napisan z (avtobiografske) perspektive očeta oziroma dedka, skratka, starševske instance, ki gleda na otroštvo razumevajoče in empatično, a vendarle odmaknjeno, drugod pa dolbe razdaljo poudarjen pripovedovalčev glas, ki je ponekod stopnjevan do metafikcijskega pojavljanja pisatelja Slavka Pregla v sami zgodi.
V obeh primerih je pripovedni ton veder in hudomušen. Pisatelj je prepričan, da je na vsako težav(ic)o mogoče pogledati tudi s smešne plati in da se le nekaj žgečkljivih prstov stran od joka skriva vrisk. Zato je nekatere zgodbe mogoče brati malodane kot starševski priročnik.
Preglove zgodbice so realistične; avtor humornosti ne išče v izjemnih, bizarnih situacijah ali čudaških likih, ampak v vsakdanjih, običajnih pripetljajih. Otroško pretiravanje, jezikovni spodrsljaji ali samosvoja razlaga sveta nosijo v sebi kal smešnega, ki jo avtor posrečeno okrepi z jezikovnimi igrarijami – enkrat z iskanjem zvočne bližine med besedami, drugič z zabavnimi neologizmi.
Kratke zgodbe so izbrane iz različnih Preglovih del, od skoraj štiridesetletnega Priročnika za klatenje pa nekaj mlajših Juhe Cviluhe in Mulcev na pohodu do desetletnega Ujetega ribiča. Se pisanju pozna njegova starost? Vsekakor. Predvsem »fantovske« zgodbe – kljub diplomatskemu naslovu, kot ga duhovito poimenuje Peter Svetina v spremnem zapisu – s konca knjige so pričevanje o odraščanju nas, štiridesetinnekaj letnikov.
Ne le da so danes brezskrbno klatenje po dvoriščih v veliki meri izpodrinili pametni telefoni, tablice in računalniki, tudi iniciacija iz maminih sinčkov v mulce se je zamaknila za nekaj let. A po drugi strani se zaradi demokratizacije otroštva briše razdalja med starši in otroki; ne le da iz vzgoje izginjajo kuhalnice, tudi (modri) nasveti staršev se jemljejo z rezervo. Danes nam mule in mulci, kot dobro vemo sodobni starši, z veseljem postrežejo s kakšno ironično juho cviluho. In v knjigah to lažje storijo, če spregovorijo neposredno, v svojem lastnem imenu.
Obsežna knjiga je opremljena z drobnimi ilustracijami, ki so bile objavljene že v izvornih izdajah. Vinjete Marjana Mančka in Kostje Gatnika imajo pridih nostalgičnosti, ki je uglašen s samim pisanjem; odlične ilustracije Damijana Stepančiča krasijo le eno zgodbo, veliko gosteje pa so posejane tiste Arjana Pregla. Okorna kot da otroška risba ni v sozvočju s pripovedno perspektivo in nagajivostjo besedil, pa tudi sicer ji primanjkuje izrazne moči.
