Tiskane izdaje
Kovač iz 11. stoletja skuje meč, ki si ga poželi sam hudič. V zameno mu izpolni tri želje; ena je seveda nesmrtnost, druga bogastvo, vendar to v vsakokratni zlati valuti, ki jo postopno izpodrinejo papir in menice, torej tretja prevede kovino v denar, ko se razbohotijo protikorupcijske sile in postanejo polni žepi zlata neznanega izvora sumljivi.
Zato mora Kovač, kakor se piše, v vseh jezikih in pod vsakokratno krinko, zdaj iz zapora po čud/ež/nem pokolu policistov pisati zemeljskemu suverenu iz naslova, naj mu skrajša muke, ki jih ima vsled nesmrtnosti.
Faustovski motiv, nedvomno, kot tudi ena tistih literarnih izpeljav, ki na osebo vežejo celotno obdobje. Poznamo; Gluvićev jahalec skozi 20. stoletje in Jonassonov stoletnik, ki skoči skozi okno, sta samo dva od novejših primerov, ko lahko literarna oseba tako flegma zatrdi, da je »primer personaliziranega tisočletništva«, kot Jordàjev Kovač: pisec na koncu, ob tretji španski izdaji ob tem, da se veselo ponorčuje iz številnih in kar najbolj različnih odzivov na roman, ki so ga medtem pomaknili proti mladinski literaturi, opozarja na gostoto, na količino časa na stran, ki ga takšno pisanje zahteva.
Res je glavna zagata in naloga razumna razporeditev občega in posebnega, dilema, kako dati zgodovinskim dogodkom osebno noto in s tem vsaj malo globine; kako namesto mehanične preslikave zgodovine poskrbeti za posamično, ki je bolj resnično.
Pri tem, čeprav gre za desetkrat daljše obdobje, jo Jordà bolje odnese od predhodnikov. Zaradi par linij, ki jih spremlja. Ena je nedvomno šahovska, nesmrtni je močno izpostavljen dolgčasu in obsojen na krnenje mentalnega, in nič čudnega ni, da je na večnost obsojeni pisec Iliade in Odiseje v Borgesovi zgodbi nazadoval proti živalskemu. Kovača pred tem varuje šah in vidimo, kako se igra spreminja z vlogo dvora, z razumevanjem teritorija, ki ga je treba zasesti, s spremenjeno vlogo kmetov. In seveda prikliče partijo med vitezom in Smrtjo iz Bergmana.
Druga linija je finančna; je premislek in špekulacija o tem, kaj se zgodi, ko je zlato najprej vse in ga postane ob Pizzarovi konkvisti – ki se ji Kovač osebno pridruži –, kar naenkrat skoraj preveč in je ovira pri napredovanju. Vidimo postopen zaton zlata in vzpon menic, delnic, z vsemi tveganji in prenapihnjenostjo vrednosti, pri čemer nesmrtniku naenkrat pijejo kri dacarji in inšpekcije v vseh oblikah, če so mu jo prej razbojniki in pohlepneži.
Nič čudnega, da Kovač potem šahira z obubožanim Marxom, da bi bolj razumel vse to in se nam zdijo potem obveznice in dolžniške krize in vitkost države vsaj smešni, če že ne razumemo mehanizmov zadaj.
Pa še je pripovednih linij, od kovanja meča kot svetega dejanja gre na vseh področjih, če odmislimo žensko lepoto, za nesmrtnost katere poskrbijo božanska Greta G in še par punc iz daljne preteklosti in pretežno okoli romantičnega krožka, samo navzdol. Kovačevo drugo tisočletje štetja p. k. bi lahko poimenovali mračno in postopno nazadujoče, če ne bi sami medtem že pokukali v tretje – in občutili skoraj nostalgije.
