Janez Menart: Od Prve jeseni do Zadnje pomladi

Izšel je izbor Menatovih pesmi, ki sta ga naredili hči Barbara in žena Tonka.

Objavljeno
18. april 2016 16.49
LJUBLJANA, SLOVENIJA - JANEZ MENART. FOTO: JOZE SUHADOLNIK/DELO
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

»Prva samostojna zbirka Janeza Menarta iz leta 1955 je imela naslov Prva jesen in večkrat je rekel, da bo zadnjo zbirko poimenoval Zadnja pomlad, tako da bo njegov celotni pesniški opus imel 'glavo in rep',« pripoveduje pesnikova hči Barbara Menart Senica.

Žal se je njegovo življenje leta 2004, pri petinsedemdesetih letih, nepričakovano končalo, tako da do načrtovane Zadnje pomladi v času njegovega življenja ni prišlo. Šestnajst let kasneje pesnikovo namero uresničujeta hči in žena Tonka.

»Zdaj, ko držim v rokah Zadnjo pomlad, s čudovitimi ilustracijami Ane Zavadlav, res lepo knjigo tako po vsebini kot obliki, vem, da bi bil oče zadovoljen in ponosen,« pravi Barbara Menart Senica. Pobudo za knjigo je po njenih besedah dala založba Mladinska knjiga, najbrž zato, ker so njegove knjige razprodane, dobiti je mogoče samo še posthumno izdano zbirko Spomin in morda miniaturko.

                                       Janez Menart. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

 

Nekoliko bolj natančen odgovor, zakaj so se odločili izdati izbor Menartove poezije, ponuja urednica pri Mladinski knjigi Nela Malečkar: »Doslej so v zbirki, ki jo delovno imenujemo 'Ilustrirani pesniki', izšle pesniške knjige Toneta Pavčka, Ivana Minattija, Kajetana Koviča in Cirila Zlobca. Pesmi, ki izhajajo v večjem, prazničnem formatu in s spremstvom risb, so naletele na topel sprejem pri bralcih, zato smo se na založbi odločili, da bomo vsako leto izdali eno tovrstno knjigo.

Odločitev za Janeza Menarta je bila samoumevna, saj je iz znamenite četverice v tej zbirki manjkal samo še on. Poleg tega je zadnja njegova antologijska knjiga pesmi Spomin izšla že pred več kot desetimi leti. Zadnja pomlad je tako nova priložnost za srečanje bralcev s priljubljenim pesnikom, kdo iz mlajše generacije pa se bo morda z Menartovimi pesmimi srečal prvič.«

Ves pesniški opus v »bonsai« obliki

In kaj natančno najdemo v knjigi Zadnja pomlad? Gre za izbor tistih Menartovih pesmi, ki so mu bile najbolj pri srcu, je preprost odgovor. Ker pesnika ni več med nami, da bi izbral, sta to po svojem najboljšem vedenju storili hči Barbara in žena Tonka. Barbara Menart Senica je prepričana, da bi bil enak tudi Menartov izbor.

V zbirko sta namreč uvrstili vse pesmi s cedeja, ki ga je izdala založba Sanje, pesmi, ki jih je recitiral tam, pa je izbral sam. »Želeli sva predstaviti celoten očetov pesniški opus v 'bonsai' obliki,« pravi hči. Tudi Nela Malečkar je prepričana, da bi podoben izbor naredil tudi pesnik: »Gospa Tonka Menart in njuna hči Barbara Menart Senica so bili trdno povezani v ljubečo družino, pogovarjali so se o vsem, tudi o pesništvu. Z njima je delil vse muke in radosti ustvarjanja, tako da je njun izbor pesmi gotovo podoben tistemu, ki bi ga naredil pesnik sam.«

                 Menartova hči Barbara in žena Tonka. Foto: Tomi Lombar/Delo

 

Posebnost te izdaje je, da je ilustrirana, ilustracije so delo Ane Zavadlav. »Mislim, da so se njene risbe odlično ujele z Menartovimi verzi, oba z malo besedami oziroma črtami povesta veliko, za navidezno lahkotnostjo je čutiti melanholijo in svet, ujet v večne premene porajanja in minevanja,« pravi Nela Malečkar.

»Tradicionalist«, sprt z modernistično estetiko

Menart velja za »tradicionalista« med slovenskimi pesniki, do konca življenja sprtega z modernistično estetiko in vsakršnimi avantgardnimi tokovi (znamenita je njegova izjava »Šalamun ali jaz«). Zavzemal se je za tako obliko pesništva, ki ima rimo, dosledno verzifikacijo in določen slog. Veljal je za najširše razumljivega in sprejemljivega pesnika, ki ga odlikuje velika jezikovna spretnost.

Sicer pa je znano, da je Janez Menart v slovenski kulturni prostor vstopil leta 1953 kot soavtor Pesmi štirih (s Kovičem, Pavčkom in Zlobcem), ki je slovensko poezijo obrnila v intimistično smer. Velja za enega najpopularnejših slovenskih pesnikov. Knjigo Stihi mojih dni so natisnili skupno v kar trideset tisoč izvodih, nekateri njegovi verzi so že zdavnaj ponarodeli. Taki so Mižek Figa, Croquis, Ljubi kruhek.

Velja samo mnenje bralcev

O tem, kdo je tisti, čigar mnenje pri oceni pesniškega opusa kaj velja, pravi Barbara Menart Senica takole: »Glavni, ki vrednoti, so bralci, čisto nič pa niso pomembne uradne kritike. Če avtorjevo delo ljudje sprejmejo, ga radi berejo, znajo pesmi na pamet, če so njegove zbirke razprodane, je to največja pohvala. Mojemu očetu so nekateri kritiki in mlajša generacija pesnikov večkrat očitali, da je ljudski pesnik. Njegovo delo so dajali v nič.

Spomnim se, da sta se nekoč z mlajšim pesnikom pregovarjala o očetovi in njegovi poeziji. Zbirke tega mlajšega pesnika so bile zelo slabo prodajane. Rekel je, da piše zase, da je to višja poezija in da ga mnenje ljudi in prodaja njegovih del ne zanima. Oče mu je rekel, da če je tako in piše zase, naj da pesmi v 'ladelc'. Tudi v spremni besedi h knjigi Statve življenja je zapisal: 'Moje pesmi so bile zmerom namenjene ljudem, ki berejo, kar pač berejo, zaradi notranje potrebe in jim gre predvsem za neposredno sporočilo.'«

In kako na vprašanje o popularnosti Menartove poezije odgovarja urednica Nela Malečkar? »V povojno liriko je prinesel svežo, marsikdaj hudomušno govorico ... toda, kot rečeno, za to njegovo navidezno lahkotnostjo je čutiti vso težo sveta! Baladne prvine so tudi v njegovih najbolj veselih ali nežno ljubezenskih pesmih.

Mislim, da je bralcem blizu zaradi mojstrskega načina pripovedovanja, z eno ali dvema potezama objame različne, tudi nasprotujoče si razsežnosti bivanja. Najbolje, da to ponazorim z začetnimi verzi pesmi Spoznal sem: Spoznal sem nično, klavrno usodo / vseh tistih, ki živeli so nekoč, / in tistih, ki nekoč živeli bodo, / spoznal usodo lastno in nemoč. / A rad imam, da dež mi v šipe trka, / da žarek sonca leze čez parket ...