Recenzija knjige: Kamen, ki sproži plaz

Veronika Simoniti: Kameno seme. Založba Litera, Maribor 2014.

Objavljeno
21. januar 2015 14.23
Aljoša Harlamov
Aljoša Harlamov

Že dolgo ni bila krovna metafora izbrana tako natančno, obenem pa omogočala toliko različnih in večplastnih interpretacij. Kameno seme iz naslova je tako predvsem kamen, ki ga nekdo zaluča v Joãa, ta kamen pa potem sproži za sabo plaz dogodkov, ki razkrijejo skrivnosti majhne skupnosti domačinov in dopustnikov zaselka Anti na Hrvaškem.

O tej skupnosti je obenem mogoče reči, da je kot okamnela v nekem minulem času, bodisi zaradi razmerij, v katerih posamezniki vztrajajo, četudi iskre ni več ali je bila pač vedno samo privid, bodisi zaradi meščanske konservativnosti, na katero stavijo celotno identiteto.

Ne nazadnje lahko kamen vidimo tudi kot metaforo strukture romana, ki je čudovito mozaična – ista zgodba, osvetljena s subjektivnih zornih kotov protagonistov, ki z različno vednostjo, različnimi pogledi in prepričanji, tudi kulturnimi in nacionalnimi ozadji, pred bralčevimi očmi počasi sestavljajo širšo sliko dogajanja. Tako roman zajame elemente psihološkega romana, družinskega romana, detektivke oziroma kriminalke, elemente ljubezenskega romana ter romana odraščanja.

Glavna odlika Kamenega semena je detajlen uvid v duševnost posameznih literarnih oseb; predvsem psihološki portreti ženskih likov so prepričljivi in izredno plastični; med njimi še prav posebno Mira in Letizia – medtem ko pri moških likih obširnejša refleksija pravzaprav umanjka in so prikazani predvsem skozi svojo dejavnost.

Kar si lahko istočasno pojasnimo kot prikaz vztrajne patriarhalnosti tega okolja, v katerem so ženske še vedno odrinjene v zasebno; lahko pa avtorici očitamo tudi stereotipno delitev po spolu, na žensko kot nosilko intime in moškega kot nosilca akcije.

Vendar sam pravzaprav menim, da gre prej za problem strukture. Ker je roman razdeljen na tri dele, pri čemer so v prvem fokalizatorji ženske, v drugem moški, v tretjem pa so mešani, se ključne stvari dogajajo v zapletu in razpletu, medtem ko je naloga osrednjega dela v glavnem ta, da žene zgodbo dalje, zato je v njem več dogajanja

In ker je še tisto zunanje dogajanje bolj kot ne predvidljivo ali celo banalno – zalučani kamen je Joãa sicer nekoliko poškodoval, a neki velik zločin tudi ni; razlogi za Claudievo nenadno izginotje so splet precejšnjih naključij; da je Gino gej, je jasno, saj avtorica navrže več kot preveč stereotipov in namigov, da bi nas skrivanje držalo v suspenzu ali da bi bili ob razkritju presenečeni; tudi streljanje v sklepu romana se izteče precej benigno … –, je sredica romana najšibkejša, zaradi česar trpi tudi zaključek.

Naštete šibkosti pa vendarle ne izpadejo tako usodno, saj je glavna moč romana, kot rečeno, v prepletu kompleksnih perspektiv, v »pomnoženih zornih kotih«, v katerih je prostora tudi za iracionalno, subtilno in sugestivno, kar poskrbi za dovolj razgibano in čustveno intenzivno branje. Nekatera poglavja bi najbrž delovala tudi kot samostojne kratke zgodbe oziroma novele, kar prav tako govori o njihovi izdelanosti ter s tem povezanem bralskem užitku.