Tiskane izdaje
Štirideset pesmi Svetlane Makarovič, napisanih »že dolgo tega ali prav pred kratkim«, je prispelo kot nadvse dobrodošla pošiljka za branje ... v tem mrazu. V roke smo jo dobili ravno, ko so se temperature nekolikanj bolj prevesile zimi v prid, leto pa je počasi jelo končevati svoj zadnji ciklus.
Preves v zimo in minevanje (ali razpadanje) ... oboje je v pričujoči knjigi krepko podčrtano, prvo ne nujno dobesedno, saj gre, če pozorno beremo pesmi, za ontološko zimo, ki je v pesničini poeziji prisotna že od začetka.
In če je v prvih dveh zbirkah soncu še kdaj, vsaj simbolično, uspelo predreti mračnost, je podoba sveta, kot jo poznamo iz pesničinega opusa, precej bolj verjetna in dandanes tudi nadvse realistična. In če so nekoč njene podobe iz ljudske zakladnice še lahko obravnavali zlasti simbolistično, dandanes za tovrstno obravnavo ni več razloga, zdaj gre zares: škopniki, žalik žene in vse vrste teh in onih mračnih bitij so dejansko med nami, utelešena so, z imeni in dejanji. Prav zato je dopolnitev njihove mračne ontološkosti v pričujoči knjigi tako zelo zeitgeistovska in pomenljiva.
Naslovna pesem je naslovna z razlogom: Mi smo drug drugemu tako naredili, / da se med sabo ne poznamo več, / v tem mrazu. In njen sklep je v kontekstu pesmi sicer trpka, v širšem kontekstu pa čisto empirična ugotovitev: Pa to še zmeraj ni tako hudo, / da ne bi lahko še huje bilo, / v tem mrazu.
V pričujoči poeziji ni sledi sentimentalnosti (bingcrosbyjevske zime), resignacije (robertfrostovske zime) ali celo tako imenovanega »magičnega eksistencializma« (zajčevske zime), ampak je zgolj ontologija, ne sfilozofirana in tisočkrat reinterpretirana skozi te ali one komparativistične postopke, pač pa ontologija, vešče podprta z globoko pesniško izkušnjo, ki se prav dobro zaveda kontinuitete lastnih likov in kako jih (like, motive in teme) lahko vedno znova postavlja v sodobnost, čeravno (naj bi bili) iz preteklosti. (Skoraj) uvodna desetnica se je pretolkla skoz volčje jagode, mimo pelin žene čez sosed goro in tako naprej, da se je spet znašla v tem mrazu, na začetku, človek, ki ga pravzaprav nikoli ni bilo.
Ali se spomnite tistega šoceja, ob čigar grobu stoji obupano dekle/žena/vdova, ko poklekne in požebra, da bi šocej ne ležal koj sam? Po dolinah je slana, / po hribih je mraz, / oj kje je moj ljubi, / oj kje sem pa jaz. // Mogoče me kliče iz mlake krvi ... (Po dolinah je slana). Stopinje dejansko gredo »križemsvet«, »naproti smrti«, in ko zbirko berem, vidim Belo pravljico in Labrador kot redko, a po svoje spet daljno sopotnico »v tem mrazu«, tudi po oblikovni dovršenosti, ki je dandanes žal redkost, prav zato nadvse dobrodošla.
Čemu torej kljub vsemu daljno? Vendarle je Kovič praviloma mojster distance, medtem ko avtoričine pesmi nosijo močno osebno izkušnjo, intimni (pa zapišimo to v narekovajih) pečat »nevseenosti«, ki ga obrazci iz zakladnic davnih ljudskih oblik morda za hip potujijo, a samo zato, da na koncu postane še močnejši. Risbe (ne nujno ilustracije) prispevajo k vzdušju celote, včasih zapeljejo celo v šanson, ki je takisto ena avtoričinih pomembnih avtorskih postaj, kar je letos (p)ostalo znova zapisano v knjigi Šansoni (Založba Sanje).
Kdo pravi, da šansoni zgolj pojejo? In kljub navidezni brezizhodnosti avtoričina poezija, somračna, nima nujno slabega konca, vendar pa moramo do njega priti sami ... zgolj po eni poti: Naj pride tista ura, / naj pride tisti čas, / naj se da prepoznati / tisti pradavni glas, / naj se ožgane kože / dotakne snežna dlan, / o naj že enkrat pride, / naj pride tisti dan.
