Tiskane izdaje
Vlažne so duše narodove in njega udov, kadar jamrajo nad atmosferilijami in splašeno reagirajo na prepih, vlažne takrat, ko barantajo za fiksne cene v tujini, superiorno prepričani, da jih hočejo, podalpsko pridne in poštene, vsi nategniti.
Vlažne so duše, ki se vedejo superiorno do kultur, ki jih obiskujejo in jih, namesto da bi se od njih ali vsaj o njih kaj naučile, poučujejo o lepotah lastne domovine, kot da bi bili sami samo njeni pomanjšani okruški; lepa domovina jim je jamstvo za njihovo vzvišeno prepričanje o lastni (več)vrednosti.
Hudej, ki smo ga poznali po ironični in malce našpičeni zbirki Mumps v zrelih letih, zdaj izpisuje varianto uvodnih verzov iz Šalamunovega Pokra izpred pol stoletja: tudi pripovedovalec romana Vlažne duše se naveliča podobe svojega plemena in se izseli. Ne proti urbanemu, kot so potekale migracije v šestdesetih, temveč na otok na andamanski strani Tajske, kjer kot nekdanji turistični vodič počne vse mogoče, pa nič napornega.
Ker so mu prej samozvane in novopečene elite priredile spletko, se je enostavno umaknil in zdaj ob občasnem prebiranju novic od doma ugotavlja, da so stare kakšnih sedemdeset let. Da se njegovi vrli rojaki preklajo okoli preteklosti, da so lepo razvili ksenofobijo in da jim domačijskost udarja ven na vsakem koraku.
Tudi ob objestnih igricah in strateškem zavzemanju teritorija tam, kamor pridejo kot skupina. Kot skupina pritiska, ki je v svoji brambovski vlogi invanzivna, ki zaduši vse druge manj nacionalno zgrupirane goste; to je širok nabor slabih manir, preganjavičnosti, škrtosti in zaslužkarstva.
Hudejevemu pripovedovalcu se namreč na tajskem otoku zgodijo Slovenci. V času zastojev in malo tudi potovalne panike ujetih na otoku zaradi pokvarjenega trajekta stakne dve skupini rojakov, oba vodiča sta med seboj skregana, en neodgovoren in druga čisto preveč pedantna za preživetje v svetu, kjer so urniki bolj okvir, časovni orientir kot obveznost.
Globoko pomočen v lokalno skupnost in obdan s tamkajšnjimi prijatelji se znajde med dvema poloma, med sedanjostjo in tistim, pred čimer je pobegnil. S spomini na marsikatero gorjupo od doma, predvsem občutka utesnjenosti in splošnega nelagodja, ki izhaja iz zavistnosti in splošnega omejevanja svobode, nenehnega pritiska na drugačnost.
Zdaj pa se mu skozi posamezne epizode, s katerimi se izrisuje podoba narodovega značaja, kakor se necenzurirano pokaže na tujem, vse skupaj vrača.
Za razliko od tujcev, ki se zaustavijo in o nas in naših šegah kaj zapišejo, je Hudej bolj kritičen in piker. Trk svetov je silovit, enako nesporazumi, vse pa izhaja iz slabih manir in občevalnih praks, ki se jih nalezemo doma in poskušamo potem z njimi okužiti ves svet, ki ima hvala bogu določeno imunost in reagira predvsem s čudenjem.
Iz izločene pozicije Vlažne duše govorijo o nas in našem domačijstvu, ki se poglablja z vsakim normalnim in razumnim, ki se je iz plemena uspešno izselil.
