Tiskane izdaje
Ime Neila Jordana je bolj kot z literaturo povezano s filmskim svetom. Med najbolj znana dela irskega režiserja in scenarista sodijo na primer Igra solz, Intervju z vampirjem, Mesarček in Zajtrk na Plutonu.
Gotovo je povedno, da ima večina Jordanovih filmov značilno irsko patino, vkoreninjeni so v točno določena prostor in čas, obenem pa si nenehno prizadevajo razširiti vprašanje nacionalne pripadnosti na širši koncept vprašanja posameznikove identitete nasploh. Nekaj te težnje po »občem« ima tudi Jordanov roman V koži drugega.
Zgodba o dvojniku, doppelgänger, ima pestro literarno-umetnostno zgodovino, ki sega še mnogo dlje od hoffmanovskih senc ali poejevskih zlih dvojnikov, ter predvsem v svoji romantični fazi raziskuje sobivanje svetlobe in sence, dobrega in slabega v sleherniku.
Jordana v romanu bolj kot metaforična plat dvojništva fascinira čisto konkretna možnost zamenjave dveh življenj, ki poleg vsega pripadata še različnima družbenima razredoma, kar se sprva zdi kot posodobljena in za odrasle bralce prirejena verzija Twainove uspešnice Princ in beraček. A socialne razlike se kmalu umaknejo čisto površinsko zastavljeni eksistencialni dilemi o iskanju pravega jaza.
V koži drugega ni le pripoved o nekom, ki hoče biti nekdo drug, temveč je tudi primer melodrame, ki ne želi biti melodramatična, saj ves čas grabi po tistem globljem, skritem, pomenljivem.
V poskusih prvoosebnega pripovedovalca Kevina Thunderja, da bi vsaj za trenutek zaživel življenje Geralda Spaina ter prek tega izkusil neizživeto srečo očetovstva ali dostop do zanj zaprtega sveta, je nekaj tistega slepega, a gonilnega brezupa, iz katerega lahko nastajajo vélike drame – a ne v tem primeru. Kakor v filmih ostaja Jordan tudi v romanu na varnem območju konvencionalnega.
Nikjer ne gre predaleč, celo tam, kjer bi si lahko upal več, na primer v prispodobi skrivnostne temne sence, vampirja, ki naj bi bil metafora temne in neizbežne usode ter srkanja tujega življenja, izpade pa precej deplasirano, kot nekakšna relikvija iz časov Intervjuja z vampirjem ali neposrečen namig na približno istočasno kot roman narejeni Byzantium.
Jordan obljublja preveč, pa ne le na področju žanra, ki požira klasične gotske romane, trilerje, kriminalke in družinske sage. Obljublja tudi na ravni zgodbe, ko človeka, ki mu eno življenje ni zadostovalo, zamika ideja razdvojenosti, realizacija paradoksalnega dejstva, da je lahko na dveh mestih hkrati, ne da bi se zares podvojil, da bi živel dvakrat in se tako vsaj enkrat realiziral, kar mu seveda ne uspe, saj je bil preveč zaposlen s tistim, kar zamuja, kot da bi se predal temu, kar ima.
Kevin in Gerald kar prelahko menjata koži, skoraj kot bi bila eno, toda teza o eni in edini razpolovljeni identiteti je že na začetku odpravljena kot nemogoča, za vsak primer pa še enkrat in dokončno ovržena v prav lenobno izpeljanem deus ex machina preobratu (morda skritem poklonu Kästnerjevima Dvojčicama?), ki razblini še tako vztrajno iskanje »globine«. V koži drugega je konec koncev dolgovezen roman, ki v želji, da bi povedal veliko, pove predvsem veliko odvečnega.
