Tiskane izdaje
V našem knjižnem prostoru poznamo kar nekaj avtorjev, katerih produktivnost dosega izjemne frekvence. Tako imamo na področju leposlovja Ivana Sivca, v filozofiji Slavoja Žižka, na področju filma in zadnjih nekaj let tudi esejistike pa je zaslediti povečano kvantiteto pri Marcelu Štefančiču.
Kar nekaj urbanih legend že kroži o Štefančičevem načinu gledanja filmov, a kar zadeva pisanje esejev, mislim da neke prav posebne skrivnosti niti ni. Obrazec produkcije esejev se začne razkrivati po branju par naključnih esejev iz različnih avtorjevih del.
Ponavadi so sestavki strukturirani kot uvodno izpostavljanje problema, sledi obrobno omenjanje knjige, pogosto tuje, ki se s tem problemom intenzivno ukvarja, in potem gre bolj kot ne za razlaganje, velikokrat pa tudi zgolj za povzemanje izbranega dela. Zavoljo tega se zdi, da oznaka eseji za tovrsten način pisanja niti ni najprimernejša, saj naj bi esej kot poskus poskušal ravno postreči z nekim eksperimentalnim momentom, to je z novo mislijo, četudi gre za obravnavo drugega knjižnega dela.
Štefančičevi zapisi se sicer gibljejo po robu esejističnega, a se velikokrat prevešajo tudi v kaj drugega, na primer h književni kritiki – pogosto v obravnavah del ne manjkajo, običajno pozitivne, vrednostne sodbe – na eni ter kolumnistiki na drugi strani. Pri tem so problematični predvsem zapisi, ki ponudijo res malo avtorskega mišljenja in izpadejo predvsem kot povzemanje določene knjige.
Štefančičeva dela, vključno s tukaj obravnavano knjigo Počnite, kar hočete, samo ubogajte!, je zato primarno treba predvsem pravilno umestiti v naš pa tudi širši književni prostor. Obravnavana knjiga nam lahko služi za instant vpogled v ponavadi manj znano teorijo o posameznem družbenem fenomenu (podobno kot v prejšnjih delih so tudi v zadnjem teme večinoma vezane na finančno krizo, različne malverzacije, skrajne politične usmeritve itd.), a pri tem manjkajo posamezni elementi, ki bi te, pogojno rečeno, povzetke plasirali na višjo raven.
Tako redko srečamo primerjavo več različnih knjig o sorodni temi, posledično običajno tudi niso prisotni nasprotni pogledi, s tem pa tudi ni prav posebne polemičnosti, argumentacije itd. Poleg tega je v delih čutiti težnjo po strokovnosti, a je hkrati slednja le parcialna, saj v knjigah ni običajnega znanstvenega aparata, citatov ne moremo preveriti, prav tako je težko slediti, kaj je pravzaprav avtorjevo mišljenje, kaj pa zgolj povzemanje, kar bi sicer v znanstveni monografiji moralo biti jasno razločeno.đ
Seveda se lahko avtor izmuzne skozi zadnja vrata in reče, da gre pač za eseje in s tem bolj odprto pisanje, a, kot rečeno, je ta oznaka pravzaprav problematična, še posebno, če bi delo primerjali s klasičnimi pa tudi sodobnimi primeri esejistike.
Za konec lahko torej izrazimo zgolj mešane občutke o Štefančičevi hiperustvarjalnosti, saj nam knjige – tudi zadnja, bolje rečeno, obravnavana, vmes je namreč izšla že nova – resda prinašajo nekaj zanimivih, pri nas pogosto manj izpostavljenih tem, a bo vsakdo, ki si želi zgolj tovrstnih informacij, slednje lahko hitro prejel ob že bežnem pregledovanju tujih uspešnic s področij, ki jih pretresa avtor.
Poleg tega je zavoljo vseh naštetih pomanjkljivosti in dejstva, da gre za sekundarne obravnave, težko uvrstiti knjige v neko inovativno produkcijo. Skratka, bolj kot ne gre za zanimive kataloge zanimivih knjig, ki pa same, zavoljo opisanih značilnosti, nikoli ne bodo del podobnih katalogov.
