Recenzija knjige: Obarvano z norostjo in sanjami

Samo Kreutz: Tisti, ki so spali. Ekslibris, Ljubljana 2017.

pon, 13.11.2017, 21:00

Kreutzova šesta knjiga in prvi roman je zagatno branje, vsega vajeni bralec dobi občutek, da gazi po celcu, ki ga niso shodili niti tisti, ki bi ga morali, žanri sproti izrivajo en drugega in zadeva napreduje v neobičajni smeri, od nirvane čez nevroze in v shizoidnost.

Kreutz troedinega pripovedovalca, ki noče začeti pripovedi »s kakšnim dobrim ali pametnim stavkom, /../ ker je to mogoče samo v knjigah« in se dobro izmika linearni in urejeni naraciji, najprej postavi v Egipt, kjer pred oazo v peščeni pusti turisti dosežejo »svoj cilj, nirvano, a kljub temu moramo naprej«.

Ta naprej-nazaj je službica in karierna jeba in kmetijica, ljubezensko sovražni odnos do sodelavkine prijateljice samohranilke, zato stalno vzkipevanje in beg pred erotiko in nemočjo in navezanost na njeno hči. Vse zaradi vseprisotne mrtve matere, ki se vedno prikaže v ključnem trenutku, ali pa pošlje sukube.

Ko že mislimo, da se nahajamo blizu Hitchcockovega Psiha, v grozljivki z materjo v glavni vlogi, se prej Egidij, ki hoče biti calvo Ernest, samopreimenovan, samoizdelan, močan in samozadosten subjekt, oklene duhovnosti, obiskuje Klub prebujenih in se ob koncu drugega dela skoraj petsto strani debelega bralnega špeha po vizualizaciji, verjetno paslikah, kakor privide opisuje, med vožnjo z motorjem ob padcu zadriča v sredo devetnajstega stoletja.

Popravljat karmične dolgove, v čas kolere, občasno prestreljen še s kugo in tifusom za dobro vago, ko cepajo ali bežijo vsi, le Emiyl kot srčno neustrašen bolezenski mojster se tako hrabro spopade z boleznijo, da ob silnem prizadevanju na bližnje pozabi in mu pomre ožja družina. Ko se pred Egidijem odvrti ta strašna kužna zgodba, ga povozi avto, ravno ko je prvič ugrabil hči nekdanje partnerke in jo peljal v gozd in se nam zdi, da se začenja Lolita.

To je knjiga o barvi, pravi spremni zapis. Barv je res vse polno; zdi se, da jih Kreutz uporablja kot action painting, da gre za verbalni material na robu in mimo pomena, ki na račun ekspresivnih podob, posebej kadar gre za popise zoprnosti vsenaokoli ali pretiravanja pri popisih epidemije in smradu trupel in izločkov, razdrobi že tako prelomljeno pripoved.

Ker je duhovno prebujen, se mu seveda vsi okoli gnusijo, duhovnost zavirajoča partnerka, sodelavci, mati itak, in ta proza vrvi od emfatičnih vzklikov in na silo uporabljenih neologizmov ali postarank. Pisava se spogleduje s hudolinovskim stilom in ga radikalizira, vse polno je izsikanih stavkov in komaj zadržanih udarcev, vse je malo prenapeto in v povišanih tonih in skregano s psihološko logiko, kolikor logika ni že permanentna konfliktnost in vzdraženost sama.

Zraven zmotijo zgodovinske nerodnosti, v trombah Apokalipse Janeza s Patmosa se pojavi Mojzes, napihnjen je popis in obseg epidemije, ne samo obseg romana. Kreutz se pase na nepomembnostih in drobnih obrobnih epizodah, medtem raztapljanjem pripovedovalca se mu razsuva in razdrobi pripoved.

Prijavi sovražni govor