Lazar Džamić je v Cvetličarni v Hiši cvetja, knjigi esejev s področja vesele znanosti, pokazal, zakaj smo se stripom o Alanu Fordu (o)kultno smejali; zaradi commedie dell'arte, ki je bila položena vanj, zaradi improvizacij, ki so bile tako izvor nastanka stripa, obenem pa del vsakdana v času, ko še ni bilo vse naprodaj, ko so potrošne predmete še zamenjevali doma narejeni in je bil Grunf maskota hišnih mojstrov z rezoniranjem komisarjev, pa zaradi antijunakov, ki jim nekako uspeva iz poraza v poraz do zmage, skratka mešanice srečnikov in luzerjev.
Teh nam ne more nihče vzeti, oni in stripi so edino, kar nam je ostalo, med song o tem je stisnjeno komedijantstvo in satira tokratne uprizoritve, ki se ne ustraši iz stripa vzetih karikiranih (stereo)tipov dopisati in aktualizirati.
Vendar kot da se je medtem izgubil kontekst, ne samo zaradi smrti modela za nosilca epskega spomina, sedanjost je še bolj luzerska od neopremljenih tajnih agentov: arbitre lahko posname vsak mulo, ko zapeljejo vohunski kombi k sosedom – takrat realnost prehiti lastno preteklo karikaturo.
Vrnitev odpisanih je epizoda, ki združi Obalo, Idrijski rudnik rezilne žice, direktive EU o strahu in dobro pognojeno nelagodje pred begunci; združi vse in svašta, v hitrem stampedastem tempu, ki skoraj ne pusti do sape in kjer ni premora za smeh, zraven pa opremi zgodbo s precej songi in ji da nekaj izvornega, iz commedie izvirajočega in navdihnjenega humorja.
Manjka sicer tleskavka, zato pa so triki z dežnikom kot orožjem, ohranjen je način smešenja in razpadanje zgodbe, kar vse omogoči skoraj impro naravo uprizorjenega. Prašičkarske mestne svetnike tako zamenja poliglotska trojka birokratov, Super Hik, ki bi lahko postal prerok novega liberalizma, saj s pijansko sapo omrtvi revne žrtve in daje bogatim, je zdaj arabski terorist, pardon, teranist; za teran in teritorialnost, pa brambovstvo proti prihajajočim islamskim množicam in podzemno suženjstvo namreč gre.
Fantastičen zaplet je adaptiran na Koper kot obmejno in pristaniško mesto, in oba, režiser in avtor besedila, ki ga je prevedel Nebojša Pop Tasić in ga zraven lahko spremljamo v nadnapisih, se skladno s predlogo, commedio, ne ogibljeta aktualizmov.
Še več, nasujeta jih cel kup, ene bolj obdelane, druge komično samozadostne, predvsem pa uprizoritev poteka v pospešenem tempu, da skoraj zmanjka časa za reakcije, izigra in preigra vrsto magnus in bunkeriranih situacij, da ne rečemo aporij, tokrat bruseljskih in temu primerno butastih. Se na njih popase in odhiti naprej, razrešitvi obalnega vozla naproti.
Igralci iz ekip obeh koprodukcijskih gledališč (Gledališče Koper in Kamerni teatar 55 Sarajevo) z različno stopnjo stilizacije in groteske, enkrat morda celo preveč dobesedno po stripu, drugič z bolj mimetično in skoraj psihološko igro, poganjajo ta komedijski stroj in dosežejo najboljši učinek takrat, ko predmet smešenja niso brezimni emisarji iz metropole, se reče Bruslja, niti v času obtičale in vsaka na svoj način zacuknjene pojave agentov iz oddelka TNT, temveč naš odnos do tistih, ki od daleč prihajajo v našo bližino.
Skupina TNT je tako presek naših strahov in predsodkov, primerno pretiranih, osmešenih in večinoma prelitih v songe; avtorica glasbe je Irena Popović.
Tiskane izdaje
