Tiskane izdaje
Lanskega dobitnika nagrade Prešernovega sklada, slikarja Aleksija Kobala, nagrada očitno ni uspavala, prav tako pa njegovega pogleda na svet ni naredila vedrejšega, nasprotno, njegova vizija, predstavljena z novim ciklom slik, se zdi temnejša kot kadarkoli.
Na platnih vidimo metaforično odslikavo nekakšne post-civilizacije, pustinje civilizacije, civilizacije pustinje, skrajno grobega in hkrati visoko tehniziranega sistema. Dehumanizacija, nakazana v prejšnjih avtorjevih serijah, se je očitno dovršila, upanje je postalo preživeta kategorija, njegovo senco za hip vzbudi kvečjemu kakšen »melanholični otoček«.
Ti so nekakšne izolirane, nadzorovane, tehnološko pogojene monade, oazice idile, zaznamovane z zelenjem cipres, ki pa spričo multipliciranosti, uniformnosti, medsebojne ločenosti, delujejo zgolj kot ostanki ostankov nekdanje narave, sveta oziroma njuni surogati, ki še poudarijo rezultate dokončno, nepovratno izvršenega procesa.
Svet s Kobalovih slik se zdi kot ogromna ječa, brezdušni mehanizem brez vidnega smisla, sklop vzporednih zahtevnih vzponov, ki pravzaprav ne vodijo nikamor. Vzdušje soustvarjajo temno intonirana, »nočna« estetika skalnih sten in planjav ter hladni, ogoleli elementi industrijske arhitekture in opreme, lestev, ograj, rešetk, šibkih luči.
Od nekod spodaj prodira, leze na platna rdeča, »peklenska« barva, ki posebej pride do izraza na platnu Vetrnice. Gre za vetrnice za pridobivanje energije na skalnih planjavah, na sliki se rjavi in sivi toni zlovešče mešajo z rdečimi, tudi same vetrnice so delno pordečene, zato spominjajo na nekakšno specifično, prostrano mesoreznico.
Na kakšni sliki (npr. Topologija gorskega jezera) sicer naletimo na prisotnost elementarne lepote, ki pa je povsem kontrolirana, zamejena, zaprta v kovinsko konstrukcijo in zato pravzaprav antiteza prvotnega pomena. Vseeno so prvinski elementi narave še najvedrejša metafora na celotni razstavi, na kateri avtor z dvema slikama simbolno nakaže tudi temačno vizijo prihodnjega geo-političnega razvoja na planetu.
Postavitev zaznamuje ritmično, ponekod v neskončnost razpotegnjeno ponavljanje posameznih likovnih elementov, prisotno na večini del, ki poudari totalnost prikazane ureditve, stanja, in brezizhodnost položaja.
Razstava, ki deluje kot učinkovita celota, hkrati pa na njej vidimo kup izjemnih posamičnih stvaritev, učinkuje kot suvereno in sugestivno artikulirana resignacija nad sodobnostjo, z izrazitim umetniškim presežkom. Kar pa zadeva prej omenjeno upanje; dokler nastajajo kvalitetna umetniška dela, to kljub vsemu ostaja.
