Ocenjujemo: Back to Black

Črna 1970-2014. Kurator: Arne Brejc. Galerija Equrna, Ljubljana.

Objavljeno
25. november 2014 12.16
Vladimir P. Štefanec
Vladimir P. Štefanec

Naslovno izhodišče razstave je žaloben komad blagopokojne ne­ugnanke Amy Winehouse oziroma maloformatna mešana tehnika Metke Krašovec, ki jo je ta navdihnil.

Kurator Arne Brejc, gonilna moč nove Equrne, se ni obesil na vsebino omenjenega komada, ampak je uporabil njegov naslov le kot popularnokulturni komunikacijski element, razstavni projekt pa zastavil dokaj študiozno, saj je vsak od avtorjev, vsako od del, na ogled iz čisto določenega razloga, vsako prispeva k celoti, ki pa seveda ni sklenjena, saj razstava prejkone deluje kot skicozni zastavek za nadaljnje preučevanje tematike.

Na ogled so dela dvajsetih posameznikov in ene umetniške skupine, časovni razpon seže od leta 1970 do danes, tema pa je, celo v kontekstu slovenske umetnosti, tako rekoč neizčrpna.

Uporaba črne barve in že sama definicija le-te sta namreč zelo široki. Gre torej za fizikalno, optično učinkovanje, katerega rezultat je to, čemur rečemo »barva«, v tem primeru črna. Nadalje so tu raznolika simbolika izpostavljene barve, njeno estetsko učinkovanje, z njo povezana ali povezovana občutja …

V razstavno celoto so vključeni fotografije, grafike, slike, objekti, kombinirana, večmedijska dela in že v različnih medijih črna barva učinkuje različno. Črna na zidu tudi ni isto kot črna v prostoru, na zaslonu, na različnih podlagah, črna kot okvir je nekaj drugega kot črna v okvirju …, včasih ta barva odseva resnost, resnobnost, drugič poziva h kontemplaciji, kdaj je le poseben, specifičen svetlobni učinek.

Nabor avtorskih pristopov je izjemno širok in raznovrsten, tako formalno, tehnično, kot vsebinsko, ena temeljnih razlik med sodelujočimi je, da je za ene črna barva osnovno, temeljno izrazno sredstvo, za druge pa zgolj ena od barv, ki jo uporabljajo ali so jo prevladujoče uporabljali v določenem obdobju. Posebna zgodba so dela, nastala v kombinaciji črne in bele barve, saj gre pri teh pravzaprav za neko drugo, na drugačnih likovnih predpostavkah zasnovano zgodbo, ki kontekst precej širi.

Razstava med drugim zastavlja vprašanja kot Kaj je barva?, Kaj črna barva?, Do kod ta seže?, V kaj tam prehaja? … Reliefnost, različne nianse monokromnosti, različno optično učinkovanje posameznih del – da o raznorodnih vsebinskih poudarkih avtorjev niti ne govorimo –, vse to odpira kup pretanjenih vprašanj, črna se zdi kot zastor, ki pozornemu očesu razkriva, krmežljavemu pa zakriva.

Večino del z razstave smo že videli, a jih tokrat, skupaj, ugledamo drugače, zaživijo v razširjenem kontekstu, ki v resnici ni prav nič mračen, teman. Kako že gre tista Artaudova? Barva svobode je črna …?