Tiskane izdaje
Umetnostna zgodovina dogajanje v umetnosti pogosto motri po generacijskem načelu, ki je iz marsikaterega razloga prikladno, a obenem skoraj neizogibno vodi tudi k poenostavitvam in spregledovanju posebnosti.
Tudi ta razstava se v osnovi drži tega pristopa (sodelujoči umetniki so bili rojeni v prvi polovici sedemdesetih), a že njen podnaslov razkriva, da ne gre za iskanje slogovnih sorodnosti. Nekateri od sodelujočih slikarjev so v preteklosti sicer že razstavljali skupaj, kot njihova stična točka pa je bilo izpostavljeno snovanje na izhodiščih medijskih podob, soočanje z elektronskimi mediji, vseprisotnim svetom zaslonov.
Tej usmeritvi je še vedno zvest predvsem Sašo Vrabič, delno tudi Miha Štrukelj, na splošno pa je razstava raznovrstna predstavitev aktualne produkcije avtorjev, delno najbrž zasnovane tudi posebej za to postavitev.
Ta je dovolj dinamična, z nekaj deli na neobičajnih mestih, višinah, galerijske prostore so zanjo ponekod preoblikovali, stvaritve pa so razvrščene po dveh načelih, po eni strani gre za prostore, odmerjene delom posameznih avtorjev, po drugi strani za celovit razstavni preplet avtorjev in del. Vlogo rdeče niti odigra serija slik Žige Kariža, ustvarjena, kot piše ob njih, »v sodelovanju s kustosinjo Matejo Podlesnik« ali, bolj verjetno, pod njenim navdihom.
Gre za kolažna dela različnih formatov, barv, tipografij, katerih nosilni element so zapisi znane fraze s področja popularne kulture in življenjske vsakdanjosti: »I'm too old for this shit.« Zadeva se zdi nekje med (samo)ironično domislico in estetizirano resignacijo, ki o avtorski poziciji, vsebini razstave in tudi o stanju sodobne umetnosti nasploh nemara sporoča več kot želi.
Na splošno deluje razstava kot spraševanje o možnostih slikarstva v tretjem tisočletju, na njej prevladujejo motivi iz sodobnega življenja, vizualne preinterpretacije iz elektronskih in drugih nosilcev podob, ironični podtoni niso navzoči le pri omenjeni rdeči niti, ampak so ena od poglavitnih prvin razstavne celote.
Gorazd Krnc, najmanj znan med sodelujočimi avtorji, nam ponudi temni, »šmirasti« patos, barvno težko odslikavo »pogrošne«, trivialne erotike, njegovi slikarsko obdelani odtisi erotičnih fotografij so razberljivi ravno toliko, da v gledalcu vzbudijo zanimanje. Izseke iz vsakdanjosti najbolj prepoznavno slika Sašo Vrabič, ki izrazi tudi največ neposredne kritičnosti do sodobnih ujetosti v tehnologijo in iz tega izhajajočih medčloveških odtujitev.
Viktor Bernik je od vseh sodelujočih edini izstopil iz slikarskega univerzuma oziroma ga radikalno razširil v »optični ambient«, zelo tipično prebeljeno, sterilno ambulantno čakalnico, ki na razstavi učinkuje predvsem kot umiritvena postaja na poti k naslednjim, bolj vznemirljivim optičnim dražljajem.
Posrečen se zdi njegov erotično učinkujoči ready made v drugem prostoru. Na več različnih načinov se poskuša živahno slikarsko izražati Arjan Pregl, kar najbrž kaže, da se zaveda zagatnega položaja slikarstva ob soočanju z dinamiko novodobnega medijskega podobja.
Odraz njegove pogoste politične angažiranosti je stena, prekrita z reprodukcijami zadnje čase precej znanega domobranskega plakata, s pozivom obiskovalcem, da s flomastri pripišejo, dorišejo (»kolaborirajo«), kar želijo. Preprosta prestavitev podobe v nov kontekst opozori na zastarelost in skrajnost nekaterih domačih političnih konceptov, na fenomen, da kljub deplasiranosti še vedno obstajajo.
Miha Štrukelj pritegne z ekspresivno učinkujočo preslikavo medijske predloge, ki v ospredju sugestivno preide v domala nadrealni motiv. Pri njegovem ambientu, »skici za muzej«, s katerim se sooča z institucijo umetniških zbirk, muzejev, pa se utopični komponenti primeša sterilnost.
Avtorji s svojimi deli na različne načine in na različnih ravneh zastavljajo relevantna vprašanja o svojem mediju in sodobnem svetu, a pri tem zvečine ostajajo predvidljivi, ne povsem prepričljivi, je pa res, da se soočajo s težko, morda kar nemogočo nalogo.
Za številne stvaritve se zdi, da ostajajo med medlimi poskusi angažmaja in brezvoljnostjo, da avtorjem pravzaprav manjka vere v lastni medij. Delno je to najbrž stranska posledica preizkušanja njegovih meja (ki je sicer nujno), delno spreminjajoče se narave širše stvarnosti, ki pred slikarstvo postavlja zelo zahtevne izzive. Gledalec ob razstavi vseeno dobi možnost za soočanje z raznolikimi slikarskimi formami in za kar tehten premislek o naravi, moči in nemoči novejšega slikarstva tukaj in zdaj.
