Tiskane izdaje
Ob prihodu v galerijo pričaka obiskovalca znana glasba Straussovega valčka, simbola srednjeevropske meščanske samozaverovanosti in še česa. Pogled na desno, kjer je na koncu hodnika nekoliko utesnjen objekt, »fotografski monolit«, katerega črnino prebija množica drobnih belih pik, ki ustvarjajo vtis, da gre za posnetek vesolja, sipke množice zvezd, naše dojemanje usmeri natančneje.
Spomnimo se namreč monolita in iste glasbe iz znanega Kubrickovega filma 2001: Odiseja v vesolju, naš pogled se naravna na širok okvir in kontekst.
Ob vstopu v naslednji prostor, iz katerega glasba pravzaprav prihaja, se perspektiva nepričakovano zoži, izostri. Delo 2015 Europe Rhapsody ob omenjeni glasbi namreč tvori še velikoformatni video z znanim helikopterskim posnetkom z infrardečo kamero, s katerim so naše oblasti dokazovale »balkanski« odnos do beguncev v sosednji državi.
Pogled od zgoraj je sicer nastal z očesom ene od vseprisotnih kamer, a dejstvo nadzora je tukaj v senci kontrastnosti dogajanja in glasbe, ki sta odlično uglašena v tako rekoč perverzno »rapsodijo«, ki nam jo prikazuje na videz distanciran pogled od zgoraj.
Osrednjo steno drugega razstavnega prostora zapolnjuje v grobem simetrična, v detajlih pa asimetrična geometrijska kompozicija, sestavljena iz črnih kvadratov na eni in belih na drugi strani. Spomniti se utegnemo na Maleviča, na njegove črne in bele kvadrate, ontologijo in hkrati metafiziko podobja, a določujoče dejstvo te fotografske instalacije je, da pravzaprav zremo v množico fotografskih papirjev različnih formatov in proizvajalcev.
Črni dolgujejo svojo barvo temi fotografove temnice, beli so potenciran odsev jasnega neba pred njo. In rezultati se med seboj razlikujejo, toni in odsevnost posameznih kvadratov so različni in asociativno pričajo, da na učinek fotografske stvaritve vpliva že material, ki ga avtor ob tem uporabi, še bolj pa seveda marsikaj drugega (stališča, gledišča …). V tej »sestavljanki« lahko uzremo odsev množice razlikujočih se realnosti, medijskih in siceršnjih, ki nas obdajajo, in posledično množico dojemanj, s katerimi se soočamo.
V tem prostoru naletimo še na en »monolit« (ena od rdečih niti razstave), na impresivno-depresivno podobo monolitnega kompleksa enega od centrov sodobnega finančnega kapitalizma. Sooči nas z današnjo brutalnostjo »geometrije moči«, vplivov, prizoru pa je pridano še osebno intonirano besedilce, ki vse skupaj prestavi v dokaj intimen, čustven kontekst. Ne spoznamo ga v celoti, vseeno pa nas opozori na ogroženost intime, človečnosti, v tem meglenem svetu dominance pretečih monolitov.
Salaj sugestivno predstavi dopolnjujoče se poglede na sodobnost, zaznamovane z resnobno temačnostjo, domala pogašenim hrepenenjem, občutkom ujetosti, nemoči. »Zvezde« z monolita so sicer obeti neskončnih novih možnosti, a ne morejo prikriti dejstva, da so opičnjaki iz Odiseje prehodili precej dolgo pot in že hudo zašli.
