Ocenjujemo: Carmen

Že četrte uprizoritve Bizetove Carmen na slovenskih odrih v pičlih osmih letih ni mogoče z ničimer upravičiti. Ta repertoarna odločitev se je po videnem in slišanem na četrtkovi premieri v ljubljanski Operi tudi sicer pokazala za zgrešeno in neodgovorno. Le komu ali čemu je namenjena­ še ena v nizu neposrečenih postavitev, in to s skoraj identično solistično zasedbo kot pred sedmimi leti?

V sestavi premierne solistične zasedbe tokrat ni bilo hujših strokovnih napak, čeprav je tudi res, da nihče izmed nastopajočih ni bil zaseden v vlogi, ki bi mu bila pisana na kožo. Solisti so bili po zaslugi vodje glasbenega študija Marka Hribernika dobro pripravljeni. Manj zadovoljivi so bili njihovi prispevki v slogovnem in še zlasti izraznem pogledu.

Odsotnost vodenja muzikalnih linij skladno s stavkom v besedilu (še zlasti pri manjših vlogah) ter ritmična togost in okornost v fraziranju so precej siromašili Bizetovo glasbo. K medlemu učinku je dodatno pripomoglo skromno ali neprepričljivo čustvovanje. V naslovni vlogi je nastopila Elena Dobravec. Ob kakovostnem glasovnem materialu je z dostojno tehnično pripravljenostjo pokazala razveseljiv razvoj.

Vendar Carmen v izraznem pogledu zahteva še vse kaj drugega, zato bo pevka lahko bolje pokazala svoje kvalitete v kaki primernejši vlogi. Izstopala je Martina Zadro v vlogi Micaële, ki je zlasti v tretjem dejanju vendarle vnesla v predstavo nekaj življenja in čustvovanja. Njen nastop je bil v izraznem in muzikalnem pogledu najboljši v celotnem večeru. Don José Branka Robinšaka in Escamillo Jožeta Vidica se najbrž ne bosta zapisala med njune vidnejše dosežke.

Za Vidica sploh velja, da bi moral posvetiti več pozornosti (pre)velikemu vibratu, ki ogroža tako intonančno jasnost kot izvedbeno preciznost (drobne note). Tudi manjše vloge niso bile prav posrečeno zasedene. Martina Burger se je kot Frasquita (pre)pogosto gibala na spodnjem intonančnem robu, kar je posledica pevskega nastavka in posledično »rinjenega« tona. Opazen je bil Zoran Potočan kot Zuniga, nastopili pa so še Slavko Savinšek, Galja Gorčeva, Matej Vovk, Dejan Maksimiljan Vrbančič in Tomaž Zadnikar.

Operni in otroški zbor pod vodstvom Željke Ulčnik Remic sta bila dobro pripravljena, vendar je bil ton opernega zbora prepogosto raven in trd. Vzrok je premajhna elastičnost prepone med emisijo tona. Orkester smo že (večkrat) slišali igrati bolje. Zlasti v drugem delu je kakovost igre padla, določena mesta pa bi kazalo še izdelati.

Carmen je na slovenskih odrih že tretja premiera novega šefa dirigenta Jaroslava Kyzlinka in vsem trem sta skupni muzikalna neizrazitost in izrazna pustost. Kyzlink ima solidno obrtno znanje (za razliko od predhodnika na tem mestu tudi vedno zna partituro!), a je njegov muzikalni domet skromen. Na četrtkovi predstavi se je to kazalo v umanjkanju vodenja daljših in celovitih glasbenih misli, medtem ko je njegov izrazni naboj opešal že na začetku uverture ob ponovitvi uvodnih taktov in ga ni več vzpostavil.

Z orkestrom je skozi predstavo »administrativno korektno« podpiral dogajanje na odru, vendar pričakovanega aktivnega izraznega in dramskega doprinosa ni bilo. Nadalje je bila ritmična in metrična »poštirkanost« glasbenih fraz daleč od čutnosti in uglajenosti in s tem od francoskega duha in esence sloga Bizetove glasbe.

Občasna razhajanja med zborom in orkestrom in nekatera razhajanja s solisti gredo prav tako precej na dirigentov račun. Kar je Kyzling pokazal do zdaj, bi bilo mogoče najti tudi doma v operni hiši, zato bo treba na njegov nastop, s katerim bo upravičil angažma na mestu šefa dirigenta, očitno še počakati.

Z režiserji v operi je težko. Dobri so namreč redki in zato tudi toliko težje dosegljivi. Drži, da je Carmen najbolj priljubljena med operami, a je za uprizoritev vse prej kot preprosta. Predvsem mora režiser, ki se je loti, obvladati (režijsko) obrt.

Če pustimo ob strani neskladnosti uprizoritve s tekstom (ki se jim danes skorajda ni več mogoče izogniti) in prezremo vrsto nesmislov in šibkih režijskih izpeljav, je najbolj zmotila nejasnost oziroma neraz­vidnost celotnega uprizoritvenega koncepta, ki »cinca« nekje med poetiko, realizmom, stilizacijo, aluzijami ... in se ne more prav odločiti, kam bi se nagnil. Pamela Howard je poleg režije podpisala tudi sceno in kostume, medtem ko je koreografijo prispevala Berta Vallribera.

Če je ob predstavi Carmen odziv občinstva mlačen, če prejme med solisti največ aplavza Micaëla, če se med predstavo v dvorani marsikdo očitno dolgočasi, nekaj zagotovo ni v redu. Vidi se, da je bilo v predstavo vloženih veliko prizadevanj in poštenega dela in marsikaj je tudi postavljeno obrtno povsem korektno. A kaj, ko se Carmen brez erosa, čustev in strasti ne izide.

Po pripovedovanju skladatelja Zvonimirja Cigliča so bile v ljubljanski Operi pred drugo svetovno vojno predstave Carmen tako nabite s strastjo, da je občinstvo na koncu večkrat otrpnilo od groze v prepričanju, da je don José na odru zares zabodel Carmen. No, ob tokratni uprizoritvi se kaj podobnega zagotovo ne more zgoditi. Strah pred vznemirjenjem je odveč in obisk predstave v tem pogledu povsem varen.