Tiskane izdaje
»Mladinska predstava ima za cilj uvesti mlajšo populacijo v čar in eleganco filozofij dveh pomembnih predsokratikov, hkrati pa skozi princip igre, baletnih aksiomov in raziskovanj primerjalnih gibanj odpreti magijo čistih form, odprtosti in avtonomije.«
Sodeč po citatu iz gledališkega lista, ima predstava Čas je otrok, ki se s kamenčki igra: otrok na prestolu za cilj približanje filozofije Heraklita ter Zenona mlajši populaciji. Ta cilj je, zlasti ob upoštevanju tega, kar predstava dejansko prinaša, nekoliko nejasen.
Misli Heraklita in Zenona niso predmet splošnega znanja/razgledanosti, razen v kolikor predpostavimo, da seznanjenost s citatom: »Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko, ne dvakrat dotakniti se iste minljive snovi,« že zagotavlja poznavanje in razumevanje misli Heraklita ali pa seznanjenost z aporijo o Ahilu in želvi že zagotavlja poznavanje in razumevanje Zenona. Ampak takšno sklepanje bi bilo absurdno.
Prav zato je toliko večje razočaranje način, na katerega se misli obeh filozofov loti Berger: besedilo predstave sestoji iz kratke predstavitve obeh avtorjev ter nekaj »slavnih/znanih« citatov, ki so na tej ravni »citiranja« precej izpeti in ki se nenehno rošadirajo in ponavljajo. Žal utemeljitev, da »ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko« ne zadošča, še manj pa preprečuje, da bi predstava, sicer dolga le štirideset minut, postala dolgočasna.
Citati tudi niso na nikakršen način pojasnjeni, razloženi in/ali kontekstualizirani, predstava pa prav tako ne aktualizira misli enega ali drugega misleca ter ne pojasni pomena ene ali druge misli za današnji čas. Jasno ni niti, čemu sta izbrana prav ta predsokratika, njuni misli pa zgolj korelirata, ne vstopata pa v kakšen bolj izrazit, bolj pomenljiv odnos.
Podoben občutek »zgolj soobstoja« dajejo tudi drugi elementi predstave v odnosu do besedila; plesno/gibalno je predstava neizrazita, gib pa ni v nikakršni očitni povezavi z besedilom, ga ne podpira in ne odpira, ne širi in niti ne interpretira. Zdi se celo, da je gib tisto, s čemer je Berger poskušal napolniti oder, skorajda v smislu »naj se nekaj dogaja, medtem ko ponavljamo modre misli«. To je, seveda, premalo, zlasti še zato, ker gib v tej predstavi odra ne napolnjuje; ne glede na to, da so na odru štiri plesalke v gibanju, prostor deluje pretežno izpraznjeno.
Podobno učinkujejo tudi video material, glasba in luč. Morda bi lahko rekli, da video material vstopa v ohlapen odnos z obema mislima in sicer v smislu, da »se vse spreminja«, »vse teče« in hkrati »miruje«, ampak žal ta povezava ni dovolj trdna, da bi lahko zagotovo zatrdili, da ni bolj plod naključja kot premisleka; tip predstav, v katerega se konkretna postavitev umešča, imajo namreč vselej izrazito video podobo in odnos, kakršen je ta, v tej predstavi, je običajen.
Načeloma so vsi elementi predstave preveč izpraznjeni ter premalo individualni, da bi suvereno zavzemali tako avtonomne pozicije, kot jih pravzaprav privzemajo. Ali pa je na zadevo treba pogledati z druge perspektive in reči, da je ta mozaik sestavljen v precej nekoherentno sliko?
Naposled predstava deluje bolj »artsy-fartsy« in manj »art«. Zdi se, da igra predvsem na naivnost gledalca, ki naj bo uveden v »sodobni teater« ali celo v »filozofijo« skozi izpraznjeno pretencioznost in ne skozi konceptualno eksaktnost. Ne zdi se, da bi bil to kakorkoli plemenit ali pa teatru, filozofiji ali – nenazadnje – gledalcem koristen cilj.
