Tiskane izdaje
Čeprav avtorski projekt Človek, ki je gledal svet stopa na polje tistih uprizoritev, ki z družbenokritičnim zastavkom tematizirajo vsesplošno pogubljenost družbe pod kremplji kapitalistične mašine in nemoč posameznikov, je perspektiva, ki nam jo ponuja – ali oko tega človeka, ki gleda svet, pri čimer je to oko/človek tako sama uprizoritev oz. njeni ustvarjalci kot gledalci – neobremenjena z (nemogočim) angažmajem in usmerjena predvsem v umirjeno, subtilno opazovanje človeških zgodb.
Prav v intimnosti in osredotočenosti na preprostost gledališke pripovedi ter umiku kakršne koli provokacije ali scenske vsiljivosti je uprizoritev na svojevrsten način drzna. Vse, kar je treba videti in opaziti, ustvarjajo igralci, na skorajda praznem odru, z elementarnimi in minimalnimi pripomočki. Dokumentaristični gledališki omnibus, kot so jo opredelili, je intimna in scensko minimalistična uprizoritev, ki prikazuje podobe sveta in obenem nagovarja preko osebnega, človeškega, empatičnega.
V takšni zasnovi se izrazito odpira navzven, potrebuje pogled gledalca in njegovo fizično prisotnost, saj prav s tem lahko preseže to, kar prikazuje – nezaznavno, avtomatizirano, odtujeno življenje, nepomembno v svoji majhnosti in spregledljivo v svoji nemoči.
Prizori, ki so jih ustvarili in izbrali igralci Katarina Stegnar, Matija Vastl, Ivan Godnič, Anja Novak, Sara Dirnbek in Gregor Prah ter režiser Žiga Divjak in dramaturginja Katarina Morano, so preprosto zasnovane zgodbe, večinoma osredotočene na družino in delo ali preživetje, razpenjajo pa tudi vprašanje svobode med skrajnima poloma samoumika v zasebno ali aktivnega sodelovanja v družbenem.
Pri vseh je osebno jasno vpeto v kontekst neoliberalističnega sistema, zato segajo čezse in odražajo širše stanje sveta; tistega, v katerem so se družbeni konflikti in ekonomsko-politične anomalije prestavili na polje osebnega, ki je v popolnem zajetju sedanjosti brez vida v možnost prihodnosti postalo povsem osiromašeno in patološko.
Takšen celostni pogled kompaktno povezuje posamezne prizore, ne glede na to, ali ti izvirajo iz kitajske šivalnice, indijskega gensko uničenega kmetovanja, sirske vstaje ali vsakdana ljudi iz držav zahodnega sveta. Res so zgodbe zelo splošne, kažejo svojo površinsko podobo, a tudi zato lahko vzporedno globalni omreženosti sveta vzpostavijo tisto skupno jedro, ki povezuje človeška bitja in zaradi katere lahko v vsaki zgodbi prepoznamo del tega, kar se tiče tudi nas. In ne nazadnje – igralcev, ki o njih lahko spregovorijo prepričljivo, na včasih zabrisani meji med dokumentarnim realizmom in performativno osebno izpovedjo, pa tudi z vpletanjem zunanjih komentarjev v igro in vnosi šaljivo prepoznavnih replik.
Takšno vertikalno širino preči horizontalna, z vmesnimi projekcijami tako ali drugače osebnih diapozitivov vsakega posameznega igralca, ki aktualni trenutek postavljajo v razliko znotraj časovnega konteksta. Ne gre za golo nostalgijo, niti namig po vrnitvi v preteklost, temveč predvsem plastenje nians življenja, potopljenega v zdaj in tu obstoječo danost, v uprizoritvi sicer gladko izluščeno, v realnem pa zamegljujoče kompleksno.
Ob neopredeljenem kazanju podobe, ki jo gleda oko uprizoritve, tako te slike preteklosti služijo kot nekakšen korektiv izkrivljene percepcije, nekaj, česar se človek še spominja, a le redko jemlje v obzir kot nepristransko komponento.
Uprizoritev tako deluje kot slika, ki jo vidi današnji človek, ustvarjalci so ji postavili jasne okvire, znotraj njih pa z občutkom osvetlili podobe, katerih izbira in oblika ne more biti drugače kot selektivna. Jasno pa je, da slika potrebuje opazovalca in njegovo gledanje – kot v kratki vsebinsko poetični pripoved razpre Sara Dirnbek – ne more ostati le na eni strani premice varnosti ali strahu.
