Ocenjujemo: Čudežna terapija

Daniel Glattauer. Režija: Tijana Zinajić. Mestno gledališče ljubljansko.
Objavljeno
01. oktober 2015 18.37
Anja Radaljac
Anja Radaljac

Predstava Čudežna terapija bi prav lahko bila popolna polomija. Pravzaprav bi morala biti popolna polomija in presenetljivo je, da to navsezadnje sploh ni. Problem je namreč preprosto v Glattauerjevem tekstu, ki postavitvi predhaja in naj bi nastal v času, ko je avtor sam obiskoval petmesečno šolanje za psihosocialnega svetovalca.

Osnova teksta (in kaj več od osnove ta tekst niti ne ponuja) je taka: mož in žena prideta na zakonsko psihoterapijo, ker živita v stalnem, nenehnem sporu. Psihoterapevtka poskusi z nekaj vajami, ki ne delujejo, zato poseže po »čudežni terapiji«; s klientoma zamenja vloge in jima omogoči, da sta ona dva »psihoterapevta za eno seanso«, ki se združita v skupnem cilju: pomagati njej, ki nenadoma postane nemočna klientka.

To pa je tudi vse, kar tekst ponudi. Opozori na nekaj klasičnih zakonskih težav, ki rezultirajo v komunikacijski blokadi, s čemer se v pogovoru s psihoterapevtko razkrijejo reči, kakršne so prevara, enostranska vzgoja otrok (za otroke skrbi pretežno žena), stresni službi, utrujenost, naveličanost, rutiniranost, egocentrizem itd.

Popreproščeni odgovor na leta zamer, jeze, frustracij, žalosti, nezmožnosti komunikacije, egoizma … ponudi Glattauer v »čudežni terapiji«, ki ima za posledico koncentriranje na pozitivne plati partnerja in odnosa ter sodelovanje, predrtje komunikacijske bariere med partnerjema. Očitno pet mesecev šolanja ni bilo dovolj, da bi Glattauer v besedilo vnesel kaj takega, kar bi – tako ali drugače – segalo preko horizonta pričakovanja, pa če govorimo o psihoterapevtskih metodah, značajih ali pa naravi problemov, s katerimi se lika soočata.

Pomembno je razumeti to podstat, ki je vsebinsko relativno prazna, kajti iz tovrstnega besedila je praktično nemogoče postaviti ambiciozno, idejno polno predstavo (zaradi česar je z določenega zornega kota seveda vprašljiva sama odločitev za izvedbo tega besedila), kajti na vsak način mora to ostat sproščena, enostavna, lahkotna … komedija, ki je na problemski ravni scela impotentna.

Ampak(!) postavitev Tijane Zinajić učinkovito zabriše toliko praznin besedila, kot je le mogoče. Drama vsekakor omogoča (če ne celo po malem zahteva) zdrs v prazno gledališko delo, ampak Zinajić se tem preprekam izogiba kolikor je mogoče spretno, zlasti z odličnim branjem vseh treh likov, ki rezultira v natančni, dodelani igri, ki vsaj navidezno premosti nekatere klišeje, vpisane v značaje.

Na tem mestu gre vsekakor pohvaliti tudi celotno igralsko ekipo, ki so jo sestavljali Tanja Ribič, Uroš Smolej in Tjaša Železnik. Igra je bila dovolj prepričljiva in dovolj natančno naštudirana, da so šale, ki sicer niso prav posebej smešne (ali celo izvirne) izzvenele sveže, posrečeno ter simpatično. Predstava je tekoča, izjemno atmosferična, zaključena, dobro funkcionirata tudi minimalistična scenografija in glasba.

Največ, kar lahko predstava te vrste ponudi gledalcu je zagotovo neka odprta, lahko dostopna vstopna točka na področje, ki je sicer pogosto obteženo z osebnimi izkušnjami, ki so lahko boleče, nerazumljive, zagatne … predstava s svojo sproščenostjo, prijetno atmosfero, uigranostjo itd. daje prijeten potujitveni efekt in ponuja možnost distančnosti, s katero deluje kot neke vrste psihoterapija tudi za gledalce, kar je še kar posrečeno.

Seveda pa je pri tem nujno upoštevati, da je tak učinek lahko v polnosti dosežen le pri gledalcu, ki si ne obeta vrhunskega, idejno bogatega gledališkega dela, temveč se je prišel v gledališče predvsem sprostit, po možnosti pa – to je najbrž idealno – nima prav širokega arzenala znanja s področja psihologije (in sorodnih ved).

Ampak kot rečeno v začetku; predstava bi s tem izhodiščem skoraj gotovo morala bit polomija, pa to ni. Je luštno gledljiva predstava, katere največji plus je uigranost igralske ekipe, ki zagotavlja prijeten, neobremenjen večer.