Tiskane izdaje
Za Deklico z zahoda je Puccini menil, da je njegovo najboljše delo, vendar danes bolj poredko zaide na operne odre. Vzrokov je več. Začne se pri libretu z dokaj neizoblikovanimi liki in precej plehkimi zapleti, umestitev dogajanja na »divji zahod« lahko po uveljavitvi vesternov na filmskem platnu deluje na opernem odru groteskno, delo nima značilnih puccinijevskih arij (z izjemo ene), predvsem pa je težko najti pevko, ki zmore zares dobro poustvariti osrednjo vlogo Minnie. Gre za najbolj dramsko vlogo v celotnem Puccinijevem opusu in znane so zgodbe o prekaljenih opernih divah, ki si z vlogo niso upale spopasti ali pa so se glasovno zlomile.
V Mariboru so tokrat uprizorili Deklico z zahoda po več kot štiridesetih letih. Režiser Pier Francesco Maestrini je prestavil dogajanje s sredine devetnajstega v dvajseta leta prejšnjega stoletja. Namesto v divjini se znajdemo v pretežno urbanem okolju. Kaj je hotel režiser s tem doseči, ni jasno. Če se je želel ogniti običajno uporabljeni ikonografiji divjega zahoda, bi se ji lahko tudi drugače. Že tako »tenak« libreto je postal zaradi preštevilnih nesmiselnih razhajanj med besedilom in uprizoritvijo še bolj moteč.
Ko opernemu režiserju zmanjka idej, pač pripelje na oder prostitutke, pa čeprav nimajo glede na libreto tam kaj iskati. Tako se prvo dejanje odvija v velemestnem bordelu in poslušalca ves čas bega vprašanje, kdo so pravzaprav njegovi obiskovalci? Ti se namreč glede na okolje, v katerem se nahajajo, obnašajo sila zaostalo. Vprašamo se tudi, kako so se »rudarji« ob brhkih spolnih delavkah v Minnienem lokalu lahko tako močno zagledali in navezali na nekoliko »možačasto« Minnie (kar naj bi sicer dalo smisel zaključku opere)? Prava kost za psihoanalitike! Minnie kot lastnica bordela, v ljubezni in spolnosti pa povsem neizkušena, ki strankam v bordelu bere Biblijo in jih izobražuje … itd.?
Moški del ansambla se je zelo potrudil. Prvo dejanje je bilo razgibano in za naš operni oder presenetljivo realistično. Scena Alfreda Troisija je sledila režijski zamisli in ponudila uganko, kako vzpostaviti smiselno povezavo med prizorišči in dogajanjem. Luca Dell'Alpi pri moških kostumih ni mogel zgrešiti, se mu je pa to zato zgodilo pri Minnie v prvem in drugem dejanju.
Z vlogo Minnie se je spopadla Rebeka Lokar. Pevka ima zavidljiv glasovni material, pa tudi pogum, da se je pri svoji mladosti in razmeroma skromnih izkušnjah lotila Minnie. Na predstavi 19. maja je napravila mešan vtis. Vlogo je sicer (ponekod z vidnim naporom) odpela, vendar večkrat z glasom, ki bi mu pripisali precej več let. V višinah se ji ton pogosto razprši in niti velik tremolo ne prikrije občasnega distoniranja.
Sicer pa kakih interpretativnih hotenj in pevskih nians tudi v legah, ki ji ne povzročajo težav, ni bilo slišati. Verjetno poje Minnie prvič in bo vloga zato še zorela. Tenorist Miro Solman se je ponovno znašel na mestu, kamor ne sodi – v glavni moški vlogi kot ljubimec. Glede na svoje siceršnje nastope je bil glasovno presenetljivo svež, kar pa za vlogo Dicka Johnsona še ne zadošča, pa tudi svojega običajnega neprijaznega odnosa do ritma, fraziranja in muzike ni spremenil. Dobro se je obnesel Jure Počkaj v vlogi šerifa Jacka Rancea. Upajmo, da bo perspektivni pevec nadaljeval razvoj v začrtani smeri.
Pohvaliti velja Darka Vidica v vlogi Sonore in Martina Sušnika kot natakarja Nicka. Marko Mandir, Tomaž Planinc, Maks Feguš, Mihael Mikluš, Bogdan Stopar, Dušan Topolovec, Matjaž Vezonik, Sebastjan Čelofiga, Alfonz Kodrič, Dada Kladenik, Bojan Hinteregger in Lovro Čučko so bili v manjših vlogah povečini pevsko in scensko solidni. Zbor, ki ga je pripravila Zsuzsa Budavari-Novak, je skupaj s solisti v manjših vlogah prijetno presenetil v prizorih prvega dejanja. V izvedbi je bilo to muzikalno najmočnejše, kar se je zgodilo na odru, motila je edino režija.
Osrednji glasbenik večera je bil dirigent Francesco Rosa. Interpretativno čvrsto in jasno zasnovano predstavo je vodil muzikalno živo. Orkester je pod njegovo taktirko igral z opazno lepim zvokom, predvsem pa prebujeno. Priznam, da sem večkrat raje prisluhnil orkestru kot dogajanju na odru. Rosa je spretno krmaril med počasnimi in (za dirigenta še bolj nehvaležnimi) vmesnimi tempi. Pri vodenju se je izogibal nepotrebnemu poddeljevanju in vedno uspel ohraniti naraven muzikalni tok fraze. Mariborska uprizoritev Deklice ima izrazito dobre in tudi šibke plati. Vsekakor je strokovno vodstvo vsaj z glasovno pravilno zasedbo vlog ubranilo svoje profesionalno dostojanstvo, s čimer imajo drugje velike težave. Borut Smrekar
