Tiskane izdaje
Uprizoritev novega domačega celovečernega glasbenogledališkega dela je nedvomno pomemben dogodek. Življenje v nekem kulturnem prostoru brez novega, izvirnega in aktualnega ustvarjanja je okrnjeno in obsojeno na bolj ali manj uspešno povzemanje pobud od drugod.
Pritegnitev literatov, skladateljev in drugih ustvarjalcev (h katerim je treba prišteti tudi »neumetniške« profile) v območje glasbenega gledališča krepi njegov intelektualni potencial, ki je prepotreben za rast in razvoj.
V našem glasbenem gledališču je prav premajhna intelektualna kritična masa njegov največji hendikep, kar se odraža tudi v (pre)skromni izvirni glasbenogledališki produkciji. Ta kljub določenim spodbudam s strani države in obeh opernih hiš nekako ne more prav zaživeti, zato je dolžnost vseh institucij, da posvečajo uprizarjanju domačih del, še zlasti novih, posebno pozornost.
Ali si potemtakem umetniški vodja nacionalnega gledališča v obstoječih razmerah lahko privošči zavrnitev uprizoritve dokončane opere kakega Prešernovega ali Župančičevega nagrajenca? Nikakor! Seveda je situacija povsem drugačna, ko umetniški vodja sam izbere skladatelja ali celo tvorno sodeluje v ustvarjalnem procesu. V takšnem primeru pa je že treba dobro razmisliti, komu in s kakšnimi skladateljskimi referencami na vokalnem področju gre zaupati stvaritev novega dela.
V petek, 15. maja, so v ljubljanski operi krstili novo izvirno delo Deseta hči skladatelja Milka Lazarja na besedilo Svetlane Makarovič. Besedilo ni operni libreto, česar so se očitno zavedali tudi ustvarjalci predstave. Kljub temu pa nudi glasbi veliko prostora, tako znotraj samega besedila kot v okviru dramske zasnove, zato je lahko primerna osnova za glasbenogledališko stvaritev. Muzikalna nadgradnja besedila je lahko zaradi njegove mestoma velike vsebinske zgoščenosti in jezikovnih značilnosti, ki mu dajejo svojsko barvo in avtorsko prepoznaven pečat, zelo zahtevna. Vendar razpira dramska predloga ob tem tudi vrsto vzdušij, razpoloženj in širok razpon čustvovanja, kar vse so izhodišča, na katerih se glasba lahko razživi in izživi.
Lazar je možnosti, ki jih ponuja dramska predloga, izkoristil predvsem v količinskem pogledu. Glasbe je glede na njeno skromno domiselnost in izraznost zelo veliko. Ob tem se ji ne uspe dvigniti nad raven zvočne kulise in prevzeti vsebinsko pobudo. Prav slednje pa je, za razliko od gledališča z glasbo, osnovna značilnost glasbenega gledališča. Zastavi se celo vprašanje, zakaj protagonisti besedilo sploh pojejo, ko pa se izkaže govorjenje teksta izrazno neprimerno močnejše? Z melodiko jezika, pomenom besed in stavkov kot tudi z njihovim vsebinskim nabojem se Lazar ni ukvarjal, še manj z razumljivostjo in dramskim učinkom pétega besedila v predvidenih akustičnih pogojih.
Mestoma naletimo na napačne besedne poudarke, nenaravno ritmizacijo besedila brez potrebe ipd. Pevske solistične vloge so glasbeno in vsebinsko neizrazite, saj vokalni parti ne presegajo ravni podlaganja besedila s toni. Iz takšnih pevskih vlog ni možno narediti kake izrazitejše ali celo izstopajoče kreacije, zato bi pri solistih lahko ocenjevali predvsem tehnični vidik njihove tonske emisije. Problematična je tudi orkestracija, ki se ne ozira na značilnosti registrov glasov in je v njihovih nizkih legah pogosto preveč masivna.
Režija je v opisanih okoliščinah težak zalogaj. Umetniški vodja Opere Rocc je v vlogi režiserja in scenografa ter ob podpori kostumografa Mira Saba moral predvsem razrešiti uganko, kako zapolniti časovno velik, a izrazno razmeroma prazen prostor, ki ga zaseda glasba. Zagate je reševal z različnim uspehom. Bolje se je odrezal kot scenograf.
Scena je likovno izčiščena. Le ob »lovskih« dodatkih se vprašamo, ali ne gre morda za pomežik retrospektivni razstavi preko ceste. Enake asociacije zbujajo določene kostumske rešitve (zbor). Rocc je uporabil novo odrsko tehniko, kar ponekod prav dobro učinkuje (npr. prihod ciganskega zbora, vizualno lepo rešena gozdna scena). Škoda, da so nekatere spremembe potekale v tišini in je bilo moč slišati brnenje odrskih pogrezal ali menjavanje scene v odrski jami.
V režijskem pogledu manjka uprizoritvi predvsem lok nad celoto, vendar je vprašanje, ali ga je sploh mogoče doseči. Nekateri posegi so bili tudi odveč ali so delovali naivno (npr. materino točenje mleka). Glede na telesne značilnosti devetih sestra je bila kostumska rešitev primerna, kostum obeh mater odličen, domislica o zamenjavi pomena črne in bele barve v kostumih sijajna, manj posrečen pa »hermafroditski« prisilni jopič Norca. Upoštevati bi kazalo tudi, koga oblačimo, ker so nekatere »nevtralne« kostumske rešitve delovale na posameznih protagonistih vse prej kot estetsko.
Vlogo zapolnjevanja praznine je imela tudi koreografija Gregorja Luštka. Plesni »solo« Desete hčere bi lahko brez posebne škode izpustili, da bi se občinstvo bolj posvetilo poslušanju in vsebini kot pa razmišljanju, iz katerih predstav izvirajo prikazane plesne prvine. Neskončnega ciganskega zbora pa brez ustrezne glasbe tako ali tako ne more rešiti nobena režija ali koreografija. Posebnost predstave je uporaba vonjav, ki jih je oblikovala Barbara Pia Jenič. Njej gre zasluga, da nas je na premieri rešila vonja po greznici, ki smo mu bili sicer izpostavljeni na levi strani parterja.
Glasbena izvedba je bila dobra. Dirigent in vodja študija Marko Hribernik je več kot pošteno opravil svoje delo. Celo solistke, ki imajo praviloma probleme z ritmom, so ritmično ne najbolj preproste parte obvladale. Orkester je bil v odnosu do vokala skoraj ves čas preglasen, kar gre pripisati tako orkestraciji kot postavitvi orkestra. Kljub številnim zgrešitvam Simonitijeve prenove Opere naj bi bilo vsaj to možno sprejemljivo urediti! V glavnih pevskih vlogah so nastopili Urška Arlič Gololičič kot Deseta hči, Zdenka Gorenc kot Prva mati, Elena Dobravec kot Druga mati, Robert Vrčon kot Polnočni netopir, Aljaž Farazin kot Praprotnik, Mirjam Kalin kot Ciganka in številni drugi.
Odlična je bila Ema Hribernik v vlogi Desetnice. Operni zbor pod vodstvom Željke Ulčnik Remic je nastopil disciplinirano. Nastop klavirskega tria, ki so ga sestavljali Igor Grasselli, Fulvio Drosolini in Marjan Peternel, je bil zaradi izvedbe, ki je krepko presegla izvajano glasbo, pravo muzikalno olajšanje.
Med nastopajočimi je najizraziteje blestel Boris Ostan. Z govorno vlogo Norca je v niz svojih odličnih kreacij dodal še eno in hkrati pokazal, kaj je vse je v izraznem pogledu možno narediti iz besedila Makarovičeve. Škoda le, da je bil ozvočen. Res, da se je s tem povečala razločnost, zato pa se je izgubila neposrednost, ki ima na poslušalca zdaleč največjo moč in je pri tako intimno obarvanem besedilu še kako pomembna.
Deseta hči je pripoved o bridkosti, izvirajoči iz zavrnitve najbližjih in okolja, o bolečini, ki jo zada zavrnitev brez krivde, zgolj zaradi drugačnosti, je pripoved o ozkosrčnosti in hinavščini okolja ... V predstavi vse to lahko sprevidimo in obsodimo, dotakne pa se nas (s takšnim glasbenim izrazom) ne.
