Tiskane izdaje
Problem s klasičnimi teksti (kar Dogodek v mestu Gogi kajpak je) je pogosto ta, da so – hja – dobri. Dobri, pogostokrat postavljani pa tudi aktualizirani; seveda je za to potrebna posebna opreznost. Kako postavljati takšen tekst, da bo postavitev kljub naštetemu odpirala nove prostore in spodbujala nove interpretacije?
Bržkone se tega problema različni režiserji lotevajo različno; ne zgodi se redko, da naletimo na primer, kakršen je predstava v režiji Jaše Kocelija, ko se ustvarjalci odločijo, da bodo predelali tekst; izvrgli lik ali dva, druge med seboj združili, napisali nekaj novih replik in morda dodali kakšen song. Je pa na drugi strani redkost, da tovrstni poskusi tudi uspejo; Jaši Koceliju in Evi Mahkovic je vsekakor spodletelo.
Prelih ni več groteskni hlapec, ki ga lahko beremo tudi kot Hanino fantazmo, temveč preprosto perverzen Hanin stric (bodite pozorni; odpade tudi razredni boj) – zapleteno razmerje med Hano (odigra jo Barbara Ribnikar) in Prelihom, ki ga je mogoče brati skozi številne teoretske perspektive, nenadoma postane še ena banalna družinska zgodba (gre »zgolj« za posilstvo, druge interpretacije niso mogoče, kakor je to v drami), Haninemu liku pa je odvzete precej kompleksnosti in teže; nenadoma je zgolj kričava smrklja z Erasmusa – če ravno ne bi bila posiljena, se zanjo ne bi brigal nihče.
Klef umanjka, prav tako Gapit, čigar skrajno pomenljivo zgodbo lahko razumemo tudi kot ključ za razumevanje Goge, kajti prav Gapit je eksplicitno psihotičen, »nadomesti« ga potencirani Pijanec s punco, ki pa je zaobrnjen v še eno solzavo zgodbo o osamljenem mladeniču, zadetem slikarju, ki so mu – očitno – umrli starši. »Punca« je poimenovana za Emo (lahko bi bila – potencialno – tudi oživljena kavčukova lutka manjkajočega Gapita), razuzdana najstnica, ki doma trpi materino fizično nasilje.
Problematično je, da se z novim vzpostavljanjem likov in razmerij med njimi Goga oddaljuje od drame, ki raziskuje nevroze in psihoze (kolektivnega) nezavednega, ki (morda?) izhajajo iz zatiranega erosa, oddaljuje se od kompleksne obravnave psiholoških orisov in od specifičnosti nadrealističnega prikaza eksistencialne tesnobe. Dogodek v mestu Gogi se torej spreminja v tipično družinsko dramo.
Neposrečeni so tudi številni režijski elementi; četudi lahko predstavi prineseta nekaj točk okrogel vrtljivi oder, ki ga lahko razumemo kot Zemljo, planet, ki se nenehno vrsti z vsemi stiskami ljudi vred, ali uporaba kablov tako pri poskusu umora kot tudi pri poskusu samomora (tehnologija ubija – a ne ubije), imamo na drugi strani plejado manj učinkovitih elementov; izraba elektronskih aparatov (telefoni, kamere … ) kot način vzpostavljanja odnosa do realnosti, vnos »songa« (Hana in Tereza, zdaj Hanina sošolka, prepevata pesem O Goga (ali nekaj takega)), menjava Klikotove flavte z liro, neposrečeni humorni vložki, postavitev lika (lik mrtveca), ki ima v predstavi zgolj en sam monolog, sicer pa ni vključen v kontekst predstave itd. Predstava ima – kar je za tako kratko postavitev res nenavadno – tudi precej slab ritem; vleče se, ampak ne na pravi »Goga« način.
Je pa – in to je nujno poudariti – zares odličen video material, katerega avtor je Boris Bezić; video material prežema vse, kar bi moralo prežemati predstavo (pa je ne). V videu (ki funkcionira skorajda kot kratki film) se mešajo sanjske podobe, inserti iz resničnosti, fobije, frustracije, in sicer v svežem, pretresljivem kolažu, ki ga je vsekakor vredno pogledati večkrat; vsakokrat se podobe, relacije (odnosi) in asociacije vzpostavljajo na novo; vedno pomenljivo.
Predstava torej, ki se trudi z aktualizacijo, pa bi bilo morda bolje, če bi pustila tekst (bolj ali manj) pri miru in se poglobila v elemente, kot je denimo video material, ki bi lahko služil tudi kot konceptualno izhodišče, namesto da zgolj »je« v ozadju in opozarja na nekoherentnost in neposrečenost režijskega koncepta.
