Tiskane izdaje
V današnji prevladi velikih in usodnih tem ter vsesplošnega občutja prelomnih časov (ki je bržkone varljiv) se obravnava vsakdanjih intimnih problemov v gledališču šteje kot banalnost, še zlasti če gre za delo z izrazitimi elementi komedije.
Vendar se v celjskem gledališču ne pustijo odvrniti od produkcije tudi bolj lahkotnih projektov in med redkimi skrbijo za kontinuirano uprizarjanje tovrstnih aktualnih del sodobne, predvsem anglosaške dramatike.
Rezultati so sicer spremenljivi, vendar je vsaj tako kot sama predstavljena problematika pomembno tudi sledenje trendom, pa četudi ne gre vedno za vrhunske tekste, sicer gledališče prej ali slej dobi muzejski status. Občasno tudi ni nič napačnega, če se ugodi želji občinstva po bolj nepretencioznih novitetah, reciklaža vedno istih velikih klasičnih tem v različnih režiserskih interpretacijah je pri nas dobila že neobvadljive razsežnosti.
Tudi komedija Dokler naju seks ne loči kanadske avtorice Michele Riml ni ravno vrhunski tekst. Gre sicer za dramaturško dovolj spretno zastavljeno, vendar dokaj predvidljivo formo, kjer ne manjka klišejev, analiza problematike odtujenosti zakoncev pa ne sega preko preko posteljnih težav oziroma se kompleksnost medsebojnih odnosov bolj ali manj reducira na peripetije glede spolnosti, čeprav je seveda vsakomur jasno, da je to le simptom in ne izvor nesoglasij.
Res so nakazana tudi osebnostna in karakterna nasprotja med partnerjema ter njune aspiracije, fantazme in mladostni ideali, ki so se razblinili, vendar tudi ta ostajajo zgolj ilustrativni dodatek, ne da bi se ti antagonizmi izpostavili ali podrobneje analizirali.
Kakor koli že, kljub tovrstnim pomankljivostim je predstava Dokler naju seks ne loči kratkočasna, lucidna, duhovita in – čeprav še vedno v mejah dovolj konzervativnega ameriškega čuta za »dostojno« – tudi vsaj nekoliko eksplicitna in provokativna. K temu še največ pripomore Lučka Počkaj kot Alice, ki premore veliko ne samo zaigrane, temveč tudi pristne senzualnosti, na odru smo jo že nekajkrat videli tudi v precej drznih vlogah, ki jih zna izpeljati samozavestno in brez zadržkov, odlikuje pa jo tudi izjemen čut za (samo)ironijo.
Nekoliko manj prepričljiv je Branko Završan kot Henry; njegov lik je res že v besedilu zasnovan manj plastično, vendar ga tudi upodobi morda za spoznanje premalo doživeto oziroma nekoliko preveč rutinirano.
Mlada režiserka Ajda Valcl zgodbo o čustveni otopelosti, usihanju fizične privlačnosti, sodobnemu diktatu lepotnih standardov, vprašanju staranja in alienacije izpelje gladko, sicer pa v tej konverzacijski drami tudi ni prostora za posebne formalne ali vsebinske eksperimente, tudi na sceni Jasne Vastl dominira zgolj hotelska postelja.
Za nekatere predstava ponuja poldrugo uro neobvezne zabave, za druge potrditev, da njihove težave niso edinstvene, za tretje morda spoznanje, da se je mogoče z njimi soočiti in to ne nujno z novim receptom za antidepresiv, temveč na sproščen in humoren način. Kar je več, kot nudijo številni veliko bolj ambiciozni, enigmatični in razvpiti gledališki projekti, ki na utilitarnost gledališča ali celo reševanje povsem praktičnih vsakdanjih problemov gledajo zviška in s posmehom.
