Ocenjujemo: Dresdenska filharmonija

Dirigent: Michael Sanderling. Solistka: Julia Fischer, violina. Cankarjev dom Ljubljana.

Objavljeno
30. november 2016 17.36
Borut Smrekar
Borut Smrekar

V torek 28. novembra je na drugem koncertu Zlatega abonmaja nastopila Dresdenska filharmonija z violinistko Julio Fischer in glavnim dirigentom orkestra Michaelom Sanderlingom.

V prvem delu so izvedli Koncert za violino in orkester v d-molu Arama Hačaturjana. Nastop violinistke Julie Fischer je bil izjemen. Njeno igro odlikujejo vrhunska tehnična virtuoznost in briljanca, čudovit plemenit ton in sproščeno samozavesten nastop.

Vendar bolj kot vse našteto osupne njena neverjetna muzikalna potenca, ki se odraža v izjemno čvrstem oblikovanju glasbene celote z nepopustljivo zbranostjo in zgoščenostjo njene izvedbe ob povsem neprisiljenem naravnem muziciranju. Temu primerno sta se odzivala tudi orkester in dirigent.

Julia Fischer je pristno iskrena glasbenica, ki ji je »Muzika« vedno nad »egom«, kar je nazorno pokazala v dialogu z orkestrom. Njene sicer osupljive zmožnosti je niti za trenutek ne premamijo, da bi z njimi ali zaradi njih izstopila iz čistega muzikalnega konteksta. Navdušenemu občinstvu je dodala še stavek iz Hindemithove solo violinske sonate, v drugem delu koncerta pa je sedla na zadnji pult prvih violin in igrala z orkestrom.

Šostakovičeva Simfonija št. 5 v d-molu v drugem delu koncerta je izzvenela kot prepričljiva kreacija. Dirigent Michael Sanderling je pokazal odlično oblikovanje zvoka, ima dober pulz, ki je za tovrstno glasbo še kako pomemben, poleg tega pa je tudi zelo pregledno interpretiral formalno strukturo skladbe.

Orkester je bil veliko presenečenje. Zelo redko namreč slišimo izvajalsko telo s tako visoko ravnjo orkestrske igre. Odlično atako in balans, kakovostno izenačenost sekcij, čudovit zvok godal, poln in kultiviran orkestrski zvok tudi v ekstremnih tessiturah in jakostnih registrih nadgrajujeta sijajna uigranost in medsebojno razumevanje glasbenikov.

In kar je morda najpomembneje: redko je moč začutiti tako enotno in močno hotenje celotnega korpusa po umetniškem dosežku. To pa je izvrševanje glasbenega poslanstva v najplemenitejšem pomenu.