Tiskane izdaje
Ko Sandri (Marion Cotillard), ženi, materi dveh otrok in delavki, v petek zazvoni telefon, izve zelo slabo novico. Po dolgi bolniški jo bo podjetje, v katerem je delala leta, odpustilo.
Pravzaprav je še huje. Sodelavci so dobili na izbiro: bodisi nagrada za vložen trud bodisi Sandra obdrži delo. Glasovali so za nagrado. A prijateljica ji pri šefu izbori še eno glasovanje, s čimer glavna junakinja dobi vikend, torej dobra dva dneva, da kolege prepriča, da ji pomagajo obdržati službo.
Tako se začne socialna drama Dva dneva, ena noč belgijskega režijskega dvojca Jean-Pierra in Luca Dardenna. V njenem nadaljevanju spremljamo Sandrine obiske pri okoli desetih kolegih, ki jih moleduje za delo. Pri vsakem ponovi isti stavek: »Vem, kako potrebujete nagrado, a vas vseeno prosim, da glasujete zame, za to, da lahko delam naprej.« Ker je Sandra v službi več mesecev manjkala zaradi depresije, je soočanje s kolegi zanjo travmatično in se med obiski nažira pomirjeval.
Brata Dardenne brez olepševanja spremljata Sandrina srečanja s sodelavci, njene pogovore z možem, številne zlome in predoziranje z antidepresivi. A portret delavskega mikrokozmosa tu le podčrta realnost delavskega razreda v začetku 21. stoletja na Zahodu. To sicer ni čisto obubožana ali lačna delovna sila, ki bi živela v nemogočih razmerah, je pa sila, ki zaradi vajenosti na standarde propadle socialne države ne more več konkurirati cenejšemu delavskemu razredu drugod.
Film Dva dneva, ena noč je žalostna slika razkrajanja osnovne razredne solidarnosti in tovarištva, ki sta delavskemu razredu v 20. stoletju še omogočala dostojno življenje. Režiserja sta poštena tudi do delodajalcev, ki jih zahteva po konkurenčnosti sili v reze, a po drugi strani jasno podčrtata njihovo perverznost, ko delavce postavijo pred nemogočo izbiro: bodisi nagrada bodisi služba sodelavke. To je lep prikaz tega, kaj je ostalo od tako čaščene svobodne izbire. Podjetje pod krinko svobodne izbire pravzaprav stavi na to, da bo zaposleni pripravljen žrtvovati drugega za minimalno izboljšanje lastnega položaja, kar prispeva h krhanju vezi med zaposlenimi.
Film, ki se konča skoraj optimistično, vendarle napoveduje mračno prihodnost življenju, kot smo ga poznali na Zahodu. Ne le da perspektiva delavstva ni preveč rožnata, trendi rezov in optimiranja so navzoči povsod in vse bolj zadevajo tudi srednji razred in intelektualne poklice.
Brata Dardenne, okronana z več prestižnimi nagradami, sta tudi s tem filmom ostala zvesta svoji občutljivosti za male ljudi in prikazu ključnih družbenih problemov v luči njihovih zagat. Sporočilo filma prežema tudi njegovo formo: v njem ni spektakularnih prizorov, film ne opozori nase z nenavadnimi posnetki ali rezi, ampak s skoraj dolgočasno nevsiljivostjo zgolj povzame tihi dolgčas običajnega vsakdana, v katerem so edine novice praviloma slabe.
V tem kontekstu je pomembno, da sta za vlogo naslovne junakinje pridobila veliko zvezdniško ime Marion Cotillard. Ne le zato, ker je izvrstna v vlogi izgubljene delavke, ampak predvsem zato, ker je za film opustila zvezdniško prezenco, se priličila podobi brezobličnih delavk in s tem na ravni produkcijskih pogojev filma izkazala solidarnost z delavstvom. Kateri bodo obrazi izginjajočega razreda, kdo bodo simboli žrtev kapitalizma, namreč nikakor ni nepomembno.
