Tiskane izdaje
Kadar se predstavo postavlja po romanu, je potrebno vsakokrat znova premišljati razmerje med literaturo in gledališčem. Če drama že v formi vstopa v odnos s teatrskim, roman tega (nujno) ne počne; je literatura, sama zase, misel na uprizoritev bržkone nikoli ni bila del ustvarjalnega procesa ... in morda je ravno zaradi nezadostnega premisleka tega razmerja, morda zaradi pomanjkljivega uvida v en ali drugi diskurz, tako redko, da so predstave, postavljene po romanu, učinkovite.
Predstava Fizika žalost je na nek način izjem(n)a torej že v tem, da ne pade v nobeno od zgoraj navedenih pasti, ne glede na to, da istoimenski roman zaznamuje precej zahteven narativ: fragmentarna pripoved nas seznanja s pisateljem, ki opazuje druge ljudi, pripoveduje njihove zgodbe, nato pa se mestoma – kakor npr. v primeru pripovedovalčevega deda – potopi v pripoved (življenje?) nekoga drugega in s pisateljsko domišljijo po svoje ukroji dogodke.
Pravzaprav jih, na nek način, preigra: igra se, da se je zgodilo tako, kot si je zamislil on in ne tako, kot se je – morda – res odvilo.
Prav to igrivost prenaša predstava Fizika žalosti na oder: igralci se nenehno igrajo, kar je seveda dejavnost, ki pridobi v gledališču povsem nove konotacije. Predstava se začne z igralci, ki stojijo na odru, kolikor se da zaradi odrske konvencije, ki seveda vseeno ostaja, tokom predstave, ki se začenja z branjem, pa morda manj igrajo kakor se igrajo, kar je seveda v skladu s pripovedovalcem v romanu: berejo ali pripovedujejo odlomke iz romana, nato pa jih – na način, ki je soroden otroški igri vlog – tudi od-igrajo.
Predstava je grajena tako, da se otroškost postopoma razkraja: iz prizora v prizor so igralci manj sproščeni, vse bolj so distancirani, dokler se ne zgodi, da trdneje zdrsnejo v vloge, v gledališke tehnike, v gledališki govor. Iztok Drabik Jug je tako vse manj 'zgolj Iztok' z začetka predstave in vse bolj pripovedovalec Fizike žalosti.
V točki, v kateri se predstava posluži brechtovskega preloma in mu soigralka (Zala Ana Štiglic) naznani, da prizor, ki ga igrajo, ne deluje, da nima vsebine in nikamor ne gre, že popolnoma prestopi v prav ta pisateljski lik, ki se prikrade v življenjske zgodbe drugih ljudi in jih obrne po svoje.
Predstava obenem spretno zameji vsebino romana, uporabljene fragmente pa poveže tako, da jih je mogoče interpretirati na dva načina: kot pripoved o duhovno-zgodovinskem ter političnem razvoju Bolgarije (obenem ga lahko beremo tudi kot razvoj Slovenije oz. Jugoslavije ali celo Evropske unije oz. Evrope) ali kot zgodbo nekega življenja, ki se začenja in končuje v neobstoju, celo v smrti: zgodba se namreč začne z otroštvom pripovedovalčevega deda in zaključi z njegovo smrtjo.
V tem smislu 'življenje' ni omejeno na eno osebo in njeno življenjsko pot, temveč se vzpostavlja šele skozi interakcije, skozi odnose z drugimi, npr. z dedom, ki lastnemu življenju predhaja in življenjem otroka, ki bo naše lastno nasledil.
Fizika žalosti je predstava, o kateri je – kakor o romanu – nemogoče povedati vse na tako omejenem prostoru: je idejno polna in močna predstava, edino, kar ji je mogoče očitati, je morda občutek, da tokom predstave prevladuje predvsem nekaj, čemur bi lahko rekli zunanji smisel postavitve, kakor da je ekipa tako natančno razdelala vse zunanje aspekte dela, da je ostal notranji smoter predstave nekoliko ob strani: vsi elementi se na idejni, konceptualni ravni krasno povežejo, potem pa 'nekaj' zmanjka pri prenosu na oder.
A tudi ta občutek naposled nekoliko omaje konec predstave, ki ustvari izreden, redek občutek. Občutek, da je med ogledom predstave zares minilo neko življenje. Da se je tokom te predstave svet spremenil.
