Tiskane izdaje
V predstavi Fobija sta na Nizozemskem delujoča izraelska koreografa Guy Weizman in Roni Haver povezala svojo skupino Club Guy & Roni in skupino EKG ter se tematsko lotila strahu, in sicer strahu pred katastrofam, pred drugim in drugačnostjo, pred epidemijami, ter odzivov na vsemogoče strahove.
Osrednji je strah pred terorističnim nasiljem, ki predstavlja uvod in obenem osišče skoraj poldrugo uro trajajoče Fobije. Ob vstopu publike v dvorano se na odru plesalci in ob straneh tričlanska glasbena skupina nervozno prestopajo, medtem ko na ekranih ob odru drsi napis, da bo dvajset minut čez eno v prostoru eksplodirala bomba.
V uprizorjeni javni prostor ljudje vstopajo in izstopajo, nevede, da njihove naključne odločitev v tistih minutah odločajo o njihovem življenju in smrti. Zatemnitvi sledi udaren prizor, v katerem je napetost razpotegnjena do roba, med odštevanjem minut na ekranih plesalci večinoma na mestih z minimalnimi premiki potresavajo s telesi vse do eksplozije, ki jo izvedejo z dinamično, kaotično koreografijo, pospremljeno z bučno tolkalno sekcijo.
Tako intenziven prizor, ki ga je skoraj nemogoče nadgrajevati, avtorji v nadaljevanju z rahlimi spremembami perpetuirajo, pri čemer kot glavni lik nastopa teroristka, ki po eni strani pojasnjuje svoje motive, pa tudi lasten strah, obenem pa didaktično, celo moralistično nagovarja sonastopajoče, v smislu, medtem ko trenirate, se zunaj dogajajo prave stvari, medtem ko berete o nasilju, se v resničnem svetu nasilje odvija.
Podobno strategijo kasneje uporabi plesalec, ki med maltretiranjem soplesalca publiko sprašuje in ji s tem nemara daje celo možnost odločitve, ali naj s svojim početjem nadaljuje ali ga prekine, na koncu pa plesalci, kostumirani v zaščitne obleke kakor da humorno uprizorijo preiskavo po biokemičnem napadu. Tako kompleksne in obenem obče teme, kot je koreografija nasilja, ki jo v današnjem svetu z različnih mest ob senzacionalistični podpori medijev izvajajo raznorazni akterji, zahteva zelo natančen in inteligenten razmislek.
Hočeš nočeš se je ob predstavi Fobija vzpostavila primerjava z odlično, vsebinsko ter izvedbeno izjemno ostro in natančno predstavo skupine DV8 O čem lahko govorimo?, ki je bila pred leti prav tako uprizorjena v Španskih borcih. Predstava Fobija ni niti približek omenjene predstave, njena glavna šibkost je dramaturgija, ki ne strukturira napetosti, prav tako umanjka temeljit razmislek, kako sploh govoriti o nasilju, ne da bi pri tem zdrsnili v površno, pamfletno in naivno govoričenje.
Fobijo sicer odlikuje nekaj koreografskih in plesnih izvedbenih sekvenc, medtem ko je na tolkalih temelječa zvočnost večinoma mašilo, ki naj bi vzbujalo učinek tesnobe in napetosti. Predstava Fobija tako nenamerno uprizarja predvsem histerični diskurz nemoči.
